Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih na nivoju delodajalca (časopisnega in založniškega podjetja) od tega ni mogoče zahtevati, da analizira delo vsake redakcije in vsako delovno mesto ter konkreten vpliv delovnih mest in delavcev na zmanjšano poslovno uspešnost (za kar se med drugim zavzema tožnica). Izostanek takšne detajlne analize, katere izvedba in rezultati so tudi sicer lahko vprašljivi, nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, ki posredno predstavlja tudi (poslovno) odločitev o zmanjšanju poročanja na področju kulture. Takšna odločitev vseeno temelji na presoji o tem, da ne more več opravljati dela s tolikšnim številom delavcev in pomeni, da bo delodajalec na določenem segmentu svojega delovanja zmanjšal stroške z zmanjšanjem zaposlitev. Ugotavljanje natančnih dejstev s tem v zvezi in presojanje sodišča o tem, da ob takšni odločitvi delodajalec ni ravnal pravilno ali smotrno (ker se je odločil prav za kulturno redakcijo), bi presegla pravico sodišča, saj bi pretirano (nesorazmerno) omejilo pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).

Toženka ni bila dolžna ocenjevati vseh novinarjev, ki delajo na delovnih mestih, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo (16. člen Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje), temveč se je lahko odločila le za primerjavo med novinarji oziroma delavci v kulturni redakciji. Če se je namreč toženka odločila za zmanjšanje števila delavcev v tej enoti, ni bilo razloga za to, da bi primerjala med sabo tudi delavce v drugih redakcijah oziroma enotah, v katerih je želela ohraniti dosedanji obseg dela in zaposlitev.