Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1926/2017 z dne 21. 3. 2018 v delu, v katerem se nanaša na kreditno pogodbo št. 215254011 z dne 19. 7. 2005, sklenjeno 28. 7. 2005 v obliki notarskega zapisa št. SV 1364/05 pri notarju Miru Košaku, se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.   Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pravici pritožnice do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, je pritožbeno sodišče kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe. S pritrditvijo razlogom drugostopenjske sodbe in sklicevanjem na obrnjeno dokazno breme ob neobrazloženem standardu pojasnilne dolžnosti in sprejetem dokaznem bremenu banke tudi revizijsko sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnice v revizijskem postopku, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse Sodišča Evropske unije ob jasnem dokaznem bremenu na strani banke ni izpolnjen, s čimer je samo kršilo njeno pravico do opredelitve.