TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 80. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2000, 21/02 in 67/02) je v neskladju z Ustavo. Prvi stavek prvega odstavka 3. člena in prvi odstavek 8. člena ter prvi odstavek 10. člena v delu, ki se nanaša na starost vozil, Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki vozil, s katerimi se vozijo skupine otrok (Uradni list RS, št. 78/99 in 58/2000), se razveljavijo. Zakonodajalec mora protiustavnost, ugotovljeno v prvi točki izreka, odpraviti v roku šestih mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Razveljavitev iz druge točke začne učinkovati z dnem odprave protiustavnosti, ugotovljene v prvi točki izreka.

Pooblastilo, vsebovano v četrtem odstavku 80. člena Zakona o varnosti cestnega prometa predstavlja t. i. golo pooblastilo za izdajo podzakonskega akta, v katerem je določitev posebnih pogojev v celoti prepuščena podzakonskemu aktu. Izpodbijano zakonsko pooblastilo bi moralo vsebovati bistvene kriterije in merila, na podlagi katerih naj bi se s podzakonskim aktom natančneje določili posebni pogoji za večjo varnost prevozov skupine otrok. Tako bi Zakon moral določati, da se kot kriterij lahko določi tudi starost vozila in ne samo njegova (višja) tehnična brezhibnost, kot tudi, da se za prevoz skupine otrok mora predpisati večja poklicna izkušenost voznikov. Načela pravne države (2. člen Ustave) zahtevajo, da se pravna razmerja med državo in državljani urejajo z zakoni. Eno od načel pravne države je, da so zakonske norme jasne in nedvoumne. Z njim se ne določa samo okvira in podlage upravnopravnega delovanja izvršilne oblasti, temveč zagotavlja tudi, da je to delovanje za državljane znano, pregledno in tudi predvidljivo, kar povečuje njihovo pravno varnost. Zato mora biti pooblastilo za izdajo podzakonskega predpisa v zakonu opredeljeno z ustreznimi merili in kriteriji. Določitve teh kriterijev in meril pa zakonodajalec ne sme prepustiti podzakonskemu predpisu. Načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) izključuje možnost, da bi upravni organi samostojno urejali zakonsko materijo in zato zakonsko pooblastilo ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi katerih bi izvršilni predpisi lahko vsebovali določbe, za katere ni podlage že v zakonu. Tudi načelo vezanosti delovanja upravnih organov na Ustavo in zakone ali legalitetno načelo (drugi odstavek 120. člena Ustave) zahteva, da so upravni organi pri svojem delu vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu. Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba četrtega odstavka 80. člena Zakona o varnosti cestnega prometa v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je pogoja, določena v prvem odstavku 3. člena in prvega odstavka 8. člena Pravilnika, razveljavilo (2. točka izreka), ker nimata vsebinske podlage v Zakonu, določena sta povsem samostojno, kar je glede na naravo pravilnika kot podzakonskega predpisa v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave.