Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v odločbi o vštetju pripora spremeni tako, da se ta odločba razveljavi.

II. Pritožba obdolženega A. A. in pritožba njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Temeljna pogoja za vštetje pripora sta po prvem odstavku 56. člena KZ-1 izrečena in po nekaterih sodnih odločbah še določena kazen zapora ter denarna kazen. Okrožna državna tožilka ima zato prav, ko ugotavlja, da z vštevanjem časa, ki ga je obdolženi prestal v priporu v izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sodišče prve stopnje zgornje določbe ni pravilno uporabilo. Če sta vrsta in višina zaporne kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 odvisni od teže dejanja in storilčeve krivde, sta vrsta in dolžina trajanja katerega od varnostnih ukrepov, z izjemo odvzema predmetov po 73. členu KZ-1, odvisni od vsebine nevarnosti, zaradi katere je bil posamezni ukrep izrečen in predvidenega časa, po katerem bo ta nevarnost ustrezno zmanjšana ali odpravljena. To je pomembno zlasti pri medicinskih varnostnih ukrepih po 70.a in 70.b členu KZ-1, ko bi bil z vštevanjem pripora in drugih odvzemov prostosti čas zdravljenja mimo zgornje prognoze ter brez ustreznih strokovnih podlag objektivno skrajšan. Ali drugače, tisto, kar bi sodišče ugotovilo pri odločbi o varnostnem ukrepu, bi praktično v naslednjem koraku z odločbo o vštetju pripora v varnostni ukrep spremenilo, če že ne zanikalo.