Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je mogoče prisilno izvršiti, ne pa odločbe, s katero je tujcu določen le rok za prostovoljno vrnitev. Že iz tega razloga zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.