Navigacija
Portal TFL

TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Sodba U 859/2001 - denacionalizacija – ugotovitev državljanstva upravičenca do denacionalizacije – nelojalno delovanje - Kulturbund

ODDELEK
Upravni oddelek
DATUM ODLOČBE
19.11.2003 0:00:00
OPRAVILNA ŠTEVILKA
Sodba U 859/2001
INTERNA OZNAKA
UL0000273
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
denacionalizacija – ugotovitev državljanstva upravičenca do denacionalizacije – nelojalno delovanje - Kulturbund
PODROČJE VSRS
DRŽAVLJANSTVO - DENACIONALIZACIJA
IZREK
1. Tožbi se ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5. 4. 2001, ter Upravne enote A., Sektor za upravne notranje zadeve z dne 24. 1. 2001, odpravita. 2. Ugotovi se, da se je A.A., roj. 9. 6. 1886 v A., sin B.B. in C.C., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od 28. 8.1945 do smrti 11. 6. 1958, štel za državljana nekdanje LR Slovenije in FLRJ.
JEDRO
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil pravni prednik tožeče stranke nemške narodnosti in da je živel v tujini pred uveljavitvijo novele ZDrž/45 z dne 4. 12. 1948. Prav tako ni sporno, da je bil pred vojno član organizacije Kulturbund do leta 1941. Izpodbijana odločba je izdana v ponovljenem postopku po sodbi opr. št. U 951/99, kar pomeni, da je bila tožena stranka, kot tudi organ prve stopnje pred njo, pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Vendar pa tožena stranka tudi v ponovnem postopku v nasprotju s stališči sodišča ni upoštevala in presodila vseh izjav prič, ki so bile zaslišane leta 1945 in se nahajajo v upravnih spisih. Tožena stranka ne navaja, zakaj izjav oseb iz leta 1945 ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin glede vprašanja (ne)lojalnosti A.A., torej zakaj jih ni vključila v oceno dokazov, na katere se sicer v svoji odločbi sklicuje. Tožnica utemeljeno ugovarja stališču izpodbijane odločbe, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do slovenskega naroda v pogledu tistega dela, ki ga je dr. A.A. opravil za Slovence v okviru odvetniškega poklica. Tožena stranka to stališče utemeljuje z navedbo, da sodi zastopanje interesov strank v mandat na podlagi zastopanja stranke. Prav ta argument tožene stranke kaže na to, da je imenovani zavestno in odgovorno sprejemal zaprošena zastopstva v vseh zadevah. Iz nobene izmed izjav iz leta 1945 namreč ne izhaja, da bi dr. A.A. zavrnil zaprošeno pomoč. Iz izjav je razvidno, da dr. A.A. pri svojih medvojnih aktivnostih ni deloval zgolj v poklicnem svojstvu odvetnika. Že iz tega razloga je zaključek, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje v pravem pomenu besede tistega dela, ki ga je imenovani opravil za Slovence proti plačilu v okviru opravljanja poklica, nesprejemljiv. Ni pravilen nadaljnji zaključek, ki ga tožena stranka implicitno izpelje iz izjav šestih prič, da od njih dr. A.A. ni zahteval in ni vzel nobenega honorarja za opravljeno delo, iz česar tožena stranka neutemeljeno sklepa, da je dr. A.A. v vseh drugih zadevah preostalih prič iz leta 1945 zahteval plačilo. Nasprotno navajajo v svojih izjavah, da je "vse to za Slovence delal brezplačno" in da za to ni nikdar zahteval niti sprejel honorarja. Po drugi strani je tudi precej tvegal. V luči navedenih izjav pa je treba tudi izjave, glede katerih tožena stranka v svojih dokaznih zaključkih meni, da jim zaradi okoliščin, ki jih v zaključkih navaja, ni mogoče slediti kot zanesljivi opori za morebitno ugotovitev dejstva, da je dr. A.A. med vojno ravnal lojalno do slovenskega naroda, ocenjevati drugače, kot tožena stranka. Pri svojem utemeljevanju se sicer sklicuje na izoblikovana stališča sodne prakse glede domneve nelojalnosti članov Kulturbunda v sodbah Vrhovnega sodišča RS iz leta 1994 in 1995, vendar v naštetih zadevah ne gre za tak primer, kot je obravnavani. V tem primeru namreč iz izjav vseh med postopkom zaslišanih osmih prič leta 1998 in iz izjav prič, podanih neposredno po vojni leta 1945, ob upoštevanju notranje in medsebojne skladnosti izjav v postopku zaslišanih prič v letu 1998, pa tudi njihove skladnosti z izjavami prič iz leta 1945, vse to pa v kontekstu tedanjega povojnega časa pod vtisom vseh grozot II. svetovne vojne, izhaja, da je dr. A.A. v celotnem medvojnem obdobju kontinuirano in aktivno deloval tako v okviru svoje poklicne dejavnosti odvetnika kot tudi na različne druge načine, ki so jih opisovale priče leta 1945, v vseh primerih, ko je bil zaprošen za pomoč in tudi nenaprošen. Tako dejansko stanje pa ne izhaja iz nobene izmed naštetih sodnih odločb, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi. Pri se vse navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS nanašajo na upravno prakso oziroma odločitve upravnih organov, ki so bile sprejete v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, ki je v svoji interpretativni odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) podalo ustavno skladno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. Golo dejstvo, da je bil dr. A.A. pred vojno član ljubljanske organizacije Kulturbunda, torej v povezavi z ravnanjem A.A. med vojno, pa tudi povezavi z izkazanim dejstvom, da se je včlanitvi v Kulturbund upiral, ne more biti pravno utemeljena podlaga za zaključek, da je bilo ravnanje dr. A.A. nelojalno v smislu pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.

Prijava

Še niste uporabnik?

Za brezplačen dostop do vsebin portala Tax-Fin-Lex se registrirajte. Brezplačna registracija vam omogoča:

  • Vpogled v 7 dokumentov
  • Prejemanje e-dnevnika Lex-Novice
  • Prejemenje e-tednika TFL Glasnik
Potrebujete pomoč? Pokličite nas na 01 432 42 43 ali pošljite sporočilo.
 
x Dialog title
dialog window