Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1554/2014-9 z dne 26. 5. 2015 se spremeni tako, da se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4230-528157/2013-2-08-123-02 z dne 28. 8. 2013, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške sodnega postopka v višini 4.477,76 EUR.

Če se zoper revidenta v obravnavanem trenutku ne bi vodil stečajni postopek, bi davčni organ, upoštevaje četrti odstavek 73. člena ZDDV-1, lahko pobotal revidentovo terjatev do države z njegovo obveznostjo in posledično zavrnil zahtevek za vračilo davka. Po začetku stečajnega postopka pa je takšen modsebojen pobot terjatev, ki so nastale pred in tistih, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP izrecno prepovedan, zato bi morala tožena stranka pri odločitvi o revidentovem zahtevku za vračilo presežka upoštevati 264. člen ZFPPIPP. Gre za odraz pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov v stečaju, zaradi česar je dopustnost pobota v stečaju izjema, ki mora biti v zakonu izrecno določena. Ob odsotnosti posebne ureditve, s katero bi zakonodajalec v postopkih zaradi insolventnosti drugače uredil pobot davčnih obveznosti s terjatvami iz naslova popravkov DDV, po presoji revizijskega sodišča tudi za tovrstne obveznosti velja splošna prepoved pobota, ki je ne izključuje niti ureditev 97. oziroma 97.a člena ZDavP-2. Ker gre torej za drugačne okoliščine kot v zadevah X Ips 33/2016 in X Ips 385/2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, nima pravne podlage za zavrnitev vračila presežka DDV. Sodišče prve stopnje je po navedenem napačno uporabilo materialno pravo. Enako kot tožena stranka v drugostopenjski odločbi (ki je svojo odločitev oprla na 261. člen ZFPPIPP) je napačno opredelilo trenutek nastanka revidentovih terjatev in posledično pobot napačno presodilo kot dopusten.