Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru.

Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko udeleženci zapuščinskega postopka vlagajo zgolj tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem. Izjema velja – glede na načelo ipso uire dedovanja – le za primere, ko zakon to dopušča. To je možno v primerih, ko obstajajo razlogi za obnovo postopka; takrat lahko dedič, ki je sodeloval v postopku, uveljavlja svoje pravice v pravdi.

Dedinja B. B. je sodelovala v zapuščinskem postopku po svoji pok. sestri – zapustnici A. A. Torej je bila z odločitvijo o dedovanju seznanjena. Če z zapuščinsko obravnavo ne bi bila seznanjena in če sklepa o dedovanju, zaradi ravnanja drugih oseb, ne bi prejela, kar zatrjuje pritožba, bi iz opravičenega razloga – v zapuščinskem postopku – lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje ter uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti in drugih procesnih pravic. Iz podatkov spisa je razvidno, da ničesar od tega ni storila. Zamujenega procesnega dejanja ni mogoče nadomestiti v pravdnem postopku, z vložitvijo tožbe. S tožbo ni mogoče uveljavljati pravice, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z 220. členom ZD.

Zahtevek iz točke III.3 je dajatveni zahtevek. Ker ga vlaga tožnik, ki ni dedič po zapustnici A. A., ne gre za dediščinsko tožbo. Z dediščinsko tožbo (141. člen ZD) namreč – od tistega, ki ima zapuščino na podlagi oporočnega dedovanja – zgolj zapustnikov dedič lahko zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika. Premoženje, katerega izročitev tožnik zahteva, je toženec pridobil od zapustnice A. A. na osnovi dedovanja. Na dednopravnem temelju tožnik od toženca ni upravičen karkoli zahtevati, ker ni dedič zapustnice A. A.