Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Iz vsega navedenega izhaja, da so zgoraj navedene parcele prešle v družbeno lastnino takoj po vojni, torej v letu 1947, ter da se je nakup s strani pravnih prednikov predlagatelja vršil v času, ko je družbena lastnina obstajala tako na stavbišču s hišo parcela 168/2, sedaj 1475, kot na parceli 1474, sedaj 1474/1 in 1474/2. Jasno je tudi, da sta pravna prednika predlagateljev A. A. in B. B. pridobila pravico brezplačne in trajne uporabe na zemljišču, na katerem stoji hiša, kar v postopku ni sporno, in pa na dvorišču. Z navedenimi ugotovitvami in izkazano pravno podlago pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da pravica uporabe s strani predlagatelja ni bila pridobljena. Torej je pravna podlaga podana ter nasprotna udeleženka zakonske domneve ni uspela ovreči, kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, a je za to navedlo zmotne razloge.

Sedmi člen Uredbe o prodaji stanovanjskih hiš iz splošnega ljudskega premoženja daje kupcu, ki vpiše lastninsko pravico na hiši, pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji hiša (kar v tem postopku ni sporno) in na njenem dvorišču. Pojem dvorišče predstavlja pravni standard, katerega bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku napolniti, torej ugotoviti, kaj je v času družbene lastnine, oziroma vsaj od nakupa nepremičnine v letu 1961 s strani pravnih prednikov predlagatelja do pridobitve lastninske pravice na stavbi v letu 1997, skladno z urbanističnimi pravili, ki so veljala v navedenem obdobju, predstavljalo dvorišče hiše. Pri tem je pravna teorija zavzela stališče, da je z vidika pravilne materialnopravne presoje za ugotovitev pripadajočega zemljišča v teh primerih bistvena dejanska urejenost in uporaba zemljišča v času podržavljanja zemljišča, ne pa načrtovanje ob izgradnji stavbe, ter da pojem pripadajočega zemljišča v času podržavljanja zemljišča ni nujno obsegal tistega zemljišča, ki je bilo za redno uporabo stavbe predvideno ob njegovi izgradnji, saj se je takšno zemljišče lahko razširilo, zožilo ali spremenilo obliko.