Navigacija
Portal TFL

Pravni letopis - številka 9 (1), letnik 2016

Pravni letopis
Strokovna revija
Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
dr. Matija Damjan
mag. Nina Betetto, dr. Bojan Bugarič, dr. Marko Ilešič, dr. Miha Juhart, dr. Jernej Sekolec, Jan Zobec

Želite dostop do člankov revije?

Brezplačna registracija
Gregor Verbajs

Gregor Verbajs

Javna dražba v izvršbi

Prispevek obravnava javno dražbo v izvršbi, pri čemer osrednjo pozornost nameni skupni prodaji nepremičnin in prodaji nepremičnine kot celote. Nepremičnine se v izvršilnem postopku prodajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predvsem na javni dražbi. To pomeni javno prodajo stvari najboljšemu ponudniku, pri čemer se načini prodaje med seboj razlikujejo, saj na primer Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) predpisuje več možnih načinov prodaje (z zvišanjem ali znižanjem izklicne cene itd.) kot ZIZ. Zakonodajalec je z novelo ZIZ-J sprejel spremembe, s katerimi naj bi se dosegla boljša realizacija prodanih nepremičnin. Kljub zakonodajalčevemu dobremu namenu pa način prodaje na javni dražbi v izvršbi ni dovolj izkoriščen oziroma je javno dražbo mogoče razpisati tudi na način, ki bi bil za potencialne kupce privlačnejši in za upnike uspešnejši. V praksi je problem zlasti v tako imenovani skupni (paketni) prodaji večjega števila nepremičnin in v prodaji nepremičnine kot celote. Sodišča načeloma razpisujejo ločeno prodajo posamičnih nepremičnin (v primerih, ko gre za zaokroženo celoto nepremičnin) in ločeno prodajo zgolj solastniškega deleža dolžnika. Drugače kot v izvršilnem postopku je v stečajnih postopkih skupna (paketna) prodaja nepremičnin in prodaja nepremičnine kot celote redna praksa. Prispevek ponudi praktičen način skupne prodaje nepremičnin in prodajo nepremičnine kot celote v izvršilnem postopku.

Nina Plavšak

Nina Plavšak

Prodaja premoženja v stečaju

V stečajnem postopku se dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najoptimalnejši način prodaje ali kombinacija načinov prodaje. Najoptimalnejši način prodaje je tisti, za katerega je ob upoštevanju značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje, stanja na trgu in poslovno običajnih načinov prodaje premoženja enake vrste, najverjetneje, da bo z njegovo uporabo mogoče doseči najvišjo ceno. Izbira poslovno običajnega načina je pomembna zato, ker neobičajni načini zlasti pri profesionalnih investitorjih (potencialnih kupcih) vzbujajo nezaupanje in jih odvračajo od udeležbe pri postopkih prodaje. V drugem delu prispevka avtorica razloži, kako je mogoče optimizirati prodajo kontrolnega paketa delnic (oziroma poslovnega deleža) v stečajnem postopku z ustrezno kombinacijo načina prodaje kontrolnega paketa delnic, ki se navadno uporablja v poslovni praksi pri prostovoljni (zunajsodni) prodaji, in kogentnih pravil ZFPPIPP o prodaji premoženja stečajnega dolžnika.

Bojan Brežan

Bojan Brežan

Pogodba o finančnem leasingu (nepremičnin) in predkupna pravica

Pogodba o finančnem leasingu tipično vsebuje določbe, na podlagi katerih ob koncu leasinškega obdobja pride do prenosa lastninske pravice na predmetu leasinga na leasingojemalca. Ker ima v tem delu elemente prodajne pogodbe, se zastavlja vprašanje, ali pridejo v poštev pravila o predkupni pravici, če ta obstaja na predmetu leasinga. Problem je pereč zlasti na področju nepremičninskega prava, kjer so razširjene zakonite predkupne pravice. V prispevku je zavzeto stališče, da pravila predkupne pravice za finančni leasing niso uporabljiva. Stališče je utemeljeno na interpretaciji namena instituta predkupne pravice in na različnosti med pogodbo o finančnem leasingu in prodajno pogodbo.

Žiga Razdrih

Žiga Razdrih

Finančni leasing v novejši praksi Vrhovnega sodišča

Avtor v prispevku obravnava posamezna vprašanja v zvezi s finančnim leasingom, pri čemer posebno pozornost nameni predstavitvi aktualne prakse Vrhovnega sodišča RS s tega področja in njenemu kritičnemu ovrednotenju. Osrednja raziskovalna pozornost je namenjena vprašanju, kakšne so posledice razveze leasinške pogodbe, s posebnim poudarkom na problematiki odškodnine. Avtor razpravlja tudi o vprašanjih nedobave predmeta leasinga, aktivne legitimacije za uveljavljanje plačila zavarovalnine na podlagi pogodbe o premoženjskem zavarovanju predmeta leasinga in poroštva za obveznosti leasingojemalca, pri čemer zavzame argumentirano stališče do nekaterih spornih vprašanj.

Ana Božič Penko

Ana Božič Penko

Razmislek in sodna praksa Vrhovnega sodišča o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo

Obligacijsko pravo je živo pravo. Še posebej to velja za odškodninsko pravo. To varuje premoženjske in nepremoženjske vrednote. Nepremoženjske vrednote in načini njihove kršitve se s časom in družbenimi razmerami spreminjajo. Pravno varstvo mora tem spremembam slediti in se jim prilagajati. Večinoma je to mogoče brez sprememb obligacijskih predpisov, le z njihovo razlago. Pomembno vlogo pri tem ima sodna praksa, ki ima prav tako zasluge za razvoj pojma nepremoženjske škode v zadnjem času. Prispevek se ukvarja z aktualnimi vprašanji nepremoženjske škode v novejši praksi Vrhovnega sodišča, predvsem ali Obligacijski zakonik pravno priznane oblike nepremoženjskih škod in upravičence do odškodnine določa taksativno ali primeroma, ali oškodovancu pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe. V zvezi z vprašanjem podedljivosti odškodnine za nepremoženjsko škodo opozori tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/15-9, Up-684/12-32 z dne 15. 10. 2015, s katero je bilo ugotovljena neustavnost v Obligacijski zakonik prevzete določbe 201. člena prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je podedljivost odškodnine pogojevala s pravnomočnostjo sodbe.

Nina Zupan

Nina Zupan

Odškodnina za izgubljeni dopust v domači sodni praksi: kaj se lahko naučimo?

Po odločitvi Sodišča EU v zadevi Leitner v. TUI, ki ima za države članice zavezujoč učinek, se tudi pri nas priznava nepremoženjska škoda zaradi izgube užitka na počitnicah. Vrhovno sodišče je odločilo, da za zagotovitev skladnosti slovenskega prava z Direktivo Sveta 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih ni treba (dodatno) spreminjati zakonodaje, temveč je na podlagi pravu EU lojalne razlage mogoče izhajati iz že obstoječega zakonskega okvira. V praksi se lahko pojavijo številna vprašanja v zvezi s tovrstnimi odškodninskimi zahtevki, ki izvirajo iz pomanjkljive implementacije Direktive. Iz razlogov pravne varnosti bi zato vendarle kazalo razmisliti tudi o zakonodajnih spremembah. Poseben izziv pa bo tudi odmera višine odškodnine, glede česar se domača sodna praksa šele vzpostavlja.

Vesna Bergant Rakočević

Vesna Bergant Rakočević

Medsebojna vezanost na odločbe sodišč v civilnih zadevah

Prispevek obravnava vprašanja medsebojne vezanosti na odločbe sodišč v civilnih zadevah. Čeprav se lahko zdi, da so enake odločitve v podobnih zadevah nujnost, ki pogojuje zaupanje v sistem sojenja oziroma je odsev težnje po predvidljivosti sodnih odločb, je to v bistvu izjema, osredotočena na predhodna vprašanja in na intervencijski učinek. Ta vezanost je praviloma pogojena s tem, da se je imela stranka, ki naj jo neka odločitev veže, v postopku sprejemanja te odločitve možnost izreči oziroma v tem postopku sodelovati. Pogoste so sicer situacije, ko je vezanost le navidezna, ker gre le za identična odločilna dejanska vprašanja, kjer pa je vpliv pravnomočne odločitve ali dejanske ugotovitve le tolikšen, kolikor je ta prepričljivo argumentirana, upoštevajoč morebitno različno trditveno in dokazno ponudbo. Nujnost enotne odločitve (vezanost) lahko terja materialnopravna narava razmerja, a jo je včasih procesno težko zagotoviti. Obravnavana so še nasprotujoča si ravnanja iste stranke v več različnih postopkih, kar se lahko prepreči prek instituta prepovedi zlorabe pravic.

Aleš Galič

Aleš Galič

Predhodna vprašanja in identično dejansko stanje v razmerju med kazenskim in civilnim postopkom

Avtor obravnava dva položaja, ko se sodišče v pravdnem postopku srečuje s kazensko sodbo oziroma vprašanjem obstoja kaznivega dejanja. Za predhodno vprašanje gre v tistih redkih primerih, ko je obstoj civilnopravne obveznosti odvisen od obstoja kaznivega dejanja. Če kazenskega postopka še ni bilo je sporno, ali tedaj domneva nedolžnosti pravdnemu sodišču preprečuje, da bi samostojno odločalo o obstoju kaznivega dejanja. Glede predhodnih vprašanj je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno in oprostilno sodbo, sporna pa je vezanost na kazensko zavrnilno sodbo. Pri identičnem dejanskem stanju, je pravdno sodišče, ki obravnava isti historični dogodek kot ga je pred tem kazensko sodišče, vezano le na kazensko obsodilno sodbo. Gre za edini primer, ko je v slovenskem pravu uveljavljena vezanost kot collateral estoppel. Vezanost na kazensko obsodilno sodbo je v nasprotju z načelom kontradiktornosti in s pravico stranke do zaslišanja v postopku, v kolikor gre v škodo oseb, ki v kazenskem postopku niso imele možnost sodelovati.

Albin Igličar

Albin Igličar

Sistemska in nomotehnična vprašanja splošnih pravnih aktov javnega zavoda (primer osnovne šole)

Splošne pravne akte sprejemajo na organiziran način tudi samoupravne skupnosti in javni zavodi. Zgodovinsko gledano je ta funkcija najprej pripadala lokalnim skupnostim, cerkvenim organizacijam in znanstvenim korporacijam (statuti mest, splošni akti kanonskega prava, statuti univerz). V moderni družbi se takim aktom pridružujejo statuti gospodarskih družb, kolektivne pogodbe z veliko vlogo sindikatov in splošni akti javnih zavodov. Po tej poti se uveljavlja pravni pluralizem, ki zmanjšuje monopol države pri sprejemanju splošnih pravnih norm. Organi samoupravnih organizacij in skupnosti tako dopolnjujejo vlogo pravnih institucij.

Andreja Kurent

Andreja Kurent

Nomen est omen – Ime ima pomen

Tako poslovniki slovenske skupščine kot Poslovnik državnega zbora so do leta 2002 uporabljali ime hitri postopek, od tedaj naprej pa je nujni zakonodajni postopek. Zastavlja se vprašanje, ali je bilo preimenovanje upravičeno, saj ni jasno, ali se z nujnim zakonodajnim postopkom želi doseči čimprejšnja uveljavitev zakona ali pa je zakon nujno treba sprejeti. Pojem nujnosti namreč ni dovolj jasno opredeljen, niti z navezavo na druge pravne vire, ki ta pojem uporabljajo. Primerjalno so navedeni primeri pravnih aktov, ki bi jih bilo »nujno« treba sprejeti.

Marko Ravljen

Marko Ravljen

Obid zakona

Strokovna literatura utemeljuje trditvi, da je obid zakona (fraus legis) »star približno toliko kot pravo samo« in da se nanj gleda kot na »darilo rimskega prava« posameznim področjem evropskega pravnega reda. V zgodnjem rimskem pravu je bila sicer uporaba zakonov podana z vidika strogega formalizma. Zakoni so se razlagali izključno dobesedno po črki zakona, vsakršna povezava s smislom in namenom je bila izključena. Tedaj so zaobideni posli dosegali svoj vrhunec, vendar se je že v poznorepublikanskem in cesarskem obdobju razumevanje rimske pravne znanosti spremenilo v smer interpretacije pomena zakonske norme. Splošna izenačitev kršitve zakona in obida zakona je uspela s Teodozijevo novelo leta 439. Cesar Justinijan je lex non dubium vključil v svoj Codex (C. 1, 14, 5). V srednjem veku pa so glosatorji v povezavi z rimskim fraus legisom razvili lastni nauk o obidu zakona, vendar pa jim pojma še ni uspelo sistematično zajeti. Razvoj v novem veku je bil vse do sprejema BGB zaznamovan s hitrimi spremembami in veliko raznolikosti mnenj. Preobrat pri umestitvi obida zakona v nemško pravno sistematiko je nastopil po tem, ko je ta problem leta 1840 obravnaval Savigny in ga je nato leta 1851 opredelil še Thöl. Na podlagi ugotovitev obeh raziskav, ki sta še danes pomembna podlaga za razpravo, se je v nadaljnjih tridesetih letih oblikovala obsežna literatura k oblikovanju pojma obid zakona. Od tega obdobja naprej se je s problematiko obida zakona začela ukvarjati tudi nemška sodna oblast, ki je pred tem ta pojem komajda uporabljala. Zakonska ureditev fraus legis v nemškem prostoru je bila končno urejena s sprejetjem BGB. Danes obid zakona opredeljujemo kot ravnanje, ki sicer ni usmerjeno proti izrecnemu pomenu zakona, vendar krši njegov smisel. Tukaj pravni posel sicer ne krši iz zakona podane dobesedne razlage zakonske prepovedi, je pa tako ustrojen, da dosega uspeh, ki je v nasprotju z namenom prepovedne norme zakona. Obid zakona je posledično potrebno strogo ločevati od kršitve zakona (agere contra legem), čeprav obe ravnanji sprostita enake učinke. V primeru obida zakona tako ni kršen zakon v svojem besedilu, je pa zagotovo zaobidena njegova vsebina (sententia) in zakonodajalčeva volja (voluntas). In v tem se obid zakona razmejuje od navideznega posla, ki pa je oblika kršitve zakona. V primeru navideznega posla se izkazani pravni posel orientira samo na golo pravo, ne pa tudi na vsaj minimalni dejanski (ekonomski) uspeh. V nasprotju z navideznim poslom pa fraus legis ne temelji na »laži«, temveč gre za uresničeni (udejanjeni) pravni posel, vendar na način, ki nasprotuje duhu zakona. Velja poudariti, da – drugače kot za navidezni posel – za zaobideni posel ne obstaja neko splošno zakonsko določilo. V nemškem civilnem pravu se zaobideni posel sicer v praksi navezuje na določbo o zakonski prepovedi in v nemalo primerih na zakonsko prepoved ravnanja proti dobrim običajem, medtem ko je pravilo fraus legis na slovenskem civilnopravnem področju podano zgolj kot teoretična misel, izhajajoča iz rimskega prava. Sicer pa je danes obid zakona v civilnopravni dogmatiki(tako v nemškem kot slovenskem prostoru) potisnjen v ozadje in v sodni praksi redko uporabljen; nasprotno pa igra obid zakona pomembno vlogo na drugih pravnih področjih, kot so delovno, dedno, upravno, kartelno in še zlasti davčno pravo. Nemško davčno pravo ima določbo o davčnem zaobidenju zapisano v par. 42 AO, medtem ko v našem davčnem sistemu to nalogo opravlja četrti odstavek 74. člena ZDavP-2.

Potrebujete pomoč? Pokličite nas na 01 432 42 43 ali pošljite sporočilo.
 
x Dialog title
dialog window