Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 14. marec 2017 / številka 9

Mark Boris Andrijanič je star šele 33 let, a je v življenju dosegel že marsikaj, dokler se ni nazadnje zavihtel na mesto predstavnika Uberja za jugovzhodno Evropo. Za današnji Pogovor smo ga najprej vprašali, na kaj je najbolj ponosen: »Tudi na to, da sem bil zadnjih deset let vključen v najrazličnejše iniciative in organizacije, ki so se ukvarjale s promocijo podjetništva in aktivnega državljanstva predvsem za mlade.«

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek Nevenke Simić Mićunovič iz revije Denar z naslovom Zavezanec uspel, DDV vrnjen. Davčni postopek je samostojni postopek in se vodi ločeno od vseh drugih postopkov. Tako je davčni postopek lahko posledica ugotovitev v kazenskem postopku in tudi obratno, kazenski postopek je lahko posledica ugotovitev v davčnem postopku.

S pravnega področja izpostavljamo članek Konoplja - dve plati medalje, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Minervina sova (10. del): Razmerje med ustavnimi sodišči in jurisprudenca Evropskega sodišča za človekove pravice. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Honorarji nerezidentov v društvih, s finančnega področja pa članek z naslovom Vodenje kakovosti za trajnostni razvoj.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Mark Boris Andrijanič: Slovenci se moramo otresti strahu pred novim

Mark Boris Andrijanič

TFL Glasnik:
G. Andrijanič, ste univerzitetni diplomirani pravnik, ki ga je pot zanesla marsikam po svetu. Trenutno ste predstavnik Uberja za jugovzhodno Evropo.
Stari ste 33 let in ste dosegli marsikaj. Prvo vprašanje je vedno: na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri?

Mark Boris Andrijanič:
Težko vprašanje. Ponosen sem na marsikaj, tudi na to, da sem bil zadnjih deset let vključen v najrazličnejše iniciative in organizacije, ki so se ukvarjale s promocijo podjetništva in aktivnega državljanstva predvsem za mlade. Ponosen sem, da sem imel priložnost delati z izjemno nadarjenimi ljudmi in da smo skupaj skušali spreminjati državo na bolje ter delati našo družbo modernejšo in podjetnejšo.

TFL Glasnik:
Vaša zgodba je zanimiva. Začeli ste na praksi v tujini, kar vas je očitno zelo navdihnilo. Začutili ste, da so ključni podjetništvo, iniciativa, odgovornost posameznika za to, da se stvari v družbi premaknejo naprej. Mogoče je nekaj tudi v genih, saj ste vnuk ustanovitelja družbe Krka.

Mark Boris Andrijanič:
Najbrž imam delček tega že v krvi. Izjemno sem vesel, da ima čedalje več mladih v krvi podjetništvo in samoiniciativnost. Res je, kar ste povedali, da moramo mladi vzeti usodo v svoje roke; ne smemo se izgovarjati na druge, temveč se moramo zanesti nase, na svojo prodornost, pridnost in inovativnost. To so bile vrednote, ki smo jih prek Mreže idej in vseh drugih iniciativ ter organizacij, v katere sem bil vključen, poskušali širiti.

Še posebno je bilo to pomembno v času gospodarske krize, ko smo najkrajšo potegnili prav mladi. Takrat smo skušali mladim predati čim več znanja in jih čim bolj navdušiti, da nekaj naredijo iz sebe. Da se ne prepustijo brezperspektivnosti ali odidejo v tujino. Rad prinašam optimizem in energijo, ki sem se je navzel v različnih državah, v katerih sem delal oziroma študiral.

Mark Boris Andrijanič

 

TFL Glasnik:
Očitno je to padlo na plodna tla. Nenadoma v Sloveniji govorimo o zagonskih podjetjih, ki so prava modna uspešnica. Mladi so v ospredju, imajo ideje, podpiramo jih. To dejansko deluje.

Mark Boris Andrijanič:
Deluje in moram reči, da smo Slovenci na tem področju izjemni. Imamo fantastične ideje, ogromno znanja, mlade in stare, ki hočemo in želimo več. Žal pa marsikdaj trčimo ob različne ovire, ki ustavljajo našo kreativnost, zato se marsikdo odloči za odhod v tujino ali preseli svoje podjetje nekam drugam. Mislim, da je to nepotrebno. Tehnologija in podjetnost sta vedno korak pred zakonodajo – v časih, ko se vse tako hitro spreminja, lahko govorimo že o dveh ali treh korakih.

Če bi bila Slovenija odločnejša pri tem, da ustvari okolje, ki bo spodbujalo podjetnost in inovacije mladih ter vseh drugih, bi na koncu vsi imeli več od tega. Tako upokojenci kot zaposleni, predvsem pa mladi, ki danes trumoma odhajamo v tujino. To je nepotrebno, saj so številne evropske države dokazale, da je vse mogoče. Majhne države, kakršna je Slovenija, bi se morale še bolj odpreti in biti še bolj dovzetne – ne le za domačo podjetnost in inovativnost, temveč tudi za podjetiške in inovativne ideje, ki prihajajo izza naših meja.

 

TFL Glasnik:
Katere so po vašem mnenju tri ključne stvari, ki bi jih morali narediti v Sloveniji, da bi se bolj odprli in bi res postali dežela, kjer se podjetništvo svobodno razvija?

Mark Boris Andrijanič:
Rekel bi, da je ključno, da se odpravijo birokratske in druge ovire, ki ne dušijo samo najpodjetnejših v državi, ampak prav vsakega državljana. Da se v državi odpravijo monopoli, ki koristijo zgolj nekaterim na račun vseh. Takšnemu monopolu smo priča tudi na področju prevozov v Sloveniji in pravzaprav je to tudi razlog, zaradi katerega nove in sodobne oblike mobilnosti, kakršna je uber, v tej državi niso dobrodošle. Če bi odpravili te monopole, če bi odpravili cel kup ovir, če bi davčno in druge zakonodaje naravnali tako, da dejansko spodbujajo zaposlovanje in podjetnost, bi nam bilo v tej državi mnogo bolje.

Strateško je prav tako zelo pomembno, da reformiramo naš izobraževalni sistem, da bo bolj odprt in mednarodno konkurenčen. Ne le za  razvoj slovenske mladine, temveč da bo tako dober in privlačen, da bo pritegnil tudi najboljše talente iz Evrope. To je državam, kot je recimo Finska, ki je v podobnem položaju, kot smo mi, že uspelo. Mislim, da bi se morali pri vseh teh reformah zgledovati po uspešnih primerih iz tujine, ki so se izkazali za trajnostne in dobre.

Pred nami torej ni misije nemogoče. Vse, kar moramo storiti, je, da prepoznamo najboljše prakse v Evropi, ki jih ne manjka, in jih prelijemo v slovensko zakonodajo. Mislim, da je pred spreminjanjem česar koli najpomembnejše, da se Slovenci otresemo strahu pred novim in pred spremembami. Spremembe so dobre in se jih ne smemo bati. Seveda so s spremembami povezani tudi izzivi, ki jih moramo ustrezno nasloviti, vendar se moramo spreminjati, moramo se prilagajati. Če ne zaradi drugega, že zaradi mladih, ki to pričakujemo od države in družbe.

Mark Boris Andrijanič

 

TFL Glasnik:
Te spremembe lahko dejansko prinesejo mladi, družba se sama po sebi ne bo kar tako spremenila. Za zdaj bi pustila ob strani debirokratizacijo in bi se zadržala pri monopolih. Pri njih je ključno lastništvo. Pri tem nas čaka zadnji del privatizacije, saj ko se bo to zgodilo, ne bo nobenega razloga več za obstoj monopolov – zasebni kapital in zasebni interes pač iščeta najboljše rezultate.

Mark Boris Andrijanič:
Dodal bi, da si mladi zelo želimo sprememb, za spremembe pa je odgovorna vlada, tega se moramo zavedati. Prav je, da se govori o spremembah, da razpravljamo o najboljših rešitvah – brez sprejetih odločitev je vse to zgolj sproščena debata. Vloga vlade je, da prepozna najboljše rešitve in jih sprejme.

Kar zadeva monopole, nisem govoril le o monopolih na področju gospodarstva, temveč tudi o vseh drugih monopolih in monopolčkih znotraj institucionalnega sistema brez kakršnega koli razloga. O teh monopolih je imela veliko povedati tudi evropska komisija, saj jih v večini evropskih držav sploh ne poznajo.

 

TFL Glasnik:
Zdaj še o vašem delu. Kakšna je vaša vloga pri Uberju, ki je novo podjetje delitvene ekonomije. Kako so vas našli? Ali ste vi našli njih?

Mark Boris Andrijanič:
To je izjemno vznemirljiva izkušnja in moram reči, da ni bila pot do Uberja nič manj vznemirljiva, kot je življenje, ki ga živim zadnje leto. Večino zadnjih let sem preživel na poti – od Združenih držav Amerike do Afrike, Londona in zdaj Varšave. Zato pravim, da je za mladega človeka, kot sem jaz, vloga, v kateri sem, najbrž nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Ponujena mi je fantastična priložnost, da delam z neverjetno nadarjenimi ljudmi z vsega sveta, da delamo ne le za podjetje, temveč za digitalno transformacijo na splošno. Ne dojemam se zgolj kot predstavnik Uberja, bolj kot promotor in glasnik delitvene ekonomije in vsega novega, kar prihaja.

Ta služba mi daje možnost, da pomagam državam, s katerimi delam, da dejansko sprejmejo nove poslovne modele, ki na koncu koristijo vsem, ne le mladim. Vsi imajo korist od platform, kakršne so uber, RBMB in številne druge.

V Uberju sem začel delati maja lani po zelo dolgem in napornem selekcijskem postopku. S kolegom pokrivava javne zadeve v srednji in vzhodni Evropi. Moja naloga je skrb za dialog z vladami in vsemi drugimi deležniki - z akademskimi in poslovnimi skupnostmi - za strateška partnerstva.

 

TFL Glasnik:
Super. Se pravi Slovenec v vrhu. Za dogovarjanje politike kar na ravni držav.

Mark Boris Andrijanič:
To je nekaj, na kar sem izjemno ponosen. Ne le da pomagam, trudim se soustvarjati.

Mark Boris Andrijanič

 

TFL Glasnik:
Poglejva, kaj vse ste dosegli na Hrvaškem in v Sloveniji.

Mark Boris Andrijanič:
Na Hrvaškem smo zelo uspešni že več kot leto dni. Danes smo že v Dubrovniku, Zadru, Splitu in seveda Zagrebu. Hrvati so uber izjemno dobro sprejeli, trenutno imamo več kot 60.000 aktivnih uporabnikov, v Zagrebu kar več kot tisoč partnerjev. Nad uspehom na Hrvaškem smo še sami presenečeni, naše storitve so še posebno priljubljene med turisti. Naj vam postrežem z nekaj statistike. Samo v času adventa so naše storitve uporabljali ljudje iz več kot sto držav. Potem ko smo v Splitu vpeljali našo platformo, so jo v 24 urah uporabili turisti iz več kot 40 različnih držav.

To govori o tem, da je uber danes svetovni standard in da ga obiskovalci, ko pridejo v drugo državo, preprosto pričakujejo. Zadnjič sem slišal dober komentar, ko je prijatelj rekel, da je danes mesto brez uberja kot hotel brez brezžičnega interneta. To je osnovna infrastruktura, ki jo danes obiskovalci preprosto pričakujejo. Samo nekaj podatkov: uber je navzoč v 80 državah in 500 mestih, od tega v 21 evropskih državah. Vključuje več kot milijon ponudnikov prevozov, ki opravijo 7 milijonov prevozov.

 

TFL Glasnik:
Kaj pa Slovenija?

Mark Boris Andrijanič:
Kot veste, smo septembra lani z ministrstvom za javno upravo podpisali skupno pismo o nameri, v katerem smo izrazili željo, da čim prej vstopimo na slovenski trg in ponudimo Ljubljančanom popolnoma električno storitev, ki bi bila prva v tem delu sveta.

 

TFL Glasnik:
Kakšna je situacija danes?

Mark Boris Andrijanič:
Junija lani je evropska komisija v agendi za sodelovalno gospodarstvo opozorila, da je za prihod delitvene ekonomije in digitalno transformacijo potrebna modernizacija zakonodaje, ki bo na eni strani razrahljala obstoječe monopole, na drugi pa ponudila večjo možnost izbire. Trenutno imajo v Sloveniji taksisti zakonski monopol nad prevozom posameznega potnika. Dokler bo tako, za nove rešitve na področju urbane mobilnosti preprosto ne bo prostora. Za razmah delitvene ekonomije na področju prevozov je zato potrebna sprememba zgolj enega samega stavka v enem samem zakonu – zakonu o prevozih v cestnem prometu.

Mark Boris Andrijanič

 

TFL Glasnik:
Se kaj dogaja, kakšni premiki?

Mark Boris Andrijanič:
To je vprašanje za slovenske odločevalce. Kot Slovenec in Ljubljančan želim imeti v Ljubljani na izbiro čim več možnosti ter na voljo trajnostno in sodobno storitev. Radi bi sodelovali z Ljubljanskim potniškim prometom in vsemi ključnimi deležniki v našem prostoru. Želimo, da Uber ne prispeva le k digitalni viziji Slovenije, temveč tudi k zeleni strategiji našega glavnega mesta.

 

TFL Glasnik:
Zdi se, da Slovenija izkazuje skeptičnost do novega in tujega, vso zaprtost. Ali je na Hrvaškem šlo hitreje? Mislite, da gre res samo za monopole?

Mark Boris Andrijanič:
Morda Slovenci nismo tako zaprti za spremembe, kot je videti na prvi pogled. Poglejte, samo v zadnjem mesecu je našo aplikacijo v Ljubljani preneslo več kot 17.000 ljudi, pa uberja sploh še ni tukaj. V Zagrebu, ki je štirikrat večji od Ljubljane, je v mesecih pred zagonom našo aplikacijo preneslo 14.000 ljudi.

Zdi se mi, da Slovenci obožujemo nove tehnologije – če pogledate mlade, so pri uporabi novih poslovnih modelov in novih tehnologij najnaprednejši v Evropi. Kje je težava? Težava je v tem, da tisti, ki držijo današnje monopole in imajo od njih največji dobiček, branijo svoje pozicije. Zato večina ljudi meni, da spremembe sploh niso več mogoče.

 

TFL Glasnik:
Kje se vidite čez pet let?

Mark Boris Andrijanič:
Če gledam svojih zadnjih šest let, so bila ta leta zame najbolj dinamična. Rad delam v mednarodnem okolju, v tem uživam in v tem vidim velikanski izziv. Rad prihajam v Slovenijo, to bo vedno moj dom, moja najljubša država, Ljubljana pa bo večno moje mesto. Zato v bistvu to delo, vsaj ko sem v Sloveniji, opravljam s takšno energijo, ker to ni zgolj služba, ampak ga čutim kot osebni prispevek, da vse skupaj premaknemo naprej. Ne vem natančno, kje bom čez pet let, a me ni prav nič strah.

 

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje. Kaj je vaše priporočilo Slovencem?

Mark Boris Andrijanič:
Moramo zagrabiti priložnosti, ki jih ponuja današnja tehnologija, in končno ujeti prihodnost, ki nam pripada.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa PressKatja Kodba, s.p.

Mark Boris Andrijanič

Tema tedna
Zavezanec uspel, DDV vrnjen

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar, številka 469/2017

Prepletenost kazenskega in davčnega postopka zmeraj ne vodi do istega rezultata, zato vztrajajte.

Davčni postopek je samostojni postopek in se vodi ločeno od vseh drugih postopkov. Tako je davčni postopek lahko posledica ugotovitev v kazenskem postopku in tudi obratno, kazenski postopek je lahko posledica ugotovitev v davčnem postopku. V praksi lahko prihaja do obeh situacij. Najverjetneje bi vsak na hitro zaključil, da če je davčni zavezanec oziroma njegova odgovorna oseba pravnomočno obsojena v kazenski zadevi, potem bi bilo za pričakovati, da mu bo v davčnem postopku, v katerem se presoja o isti zadevi, naložena dodatna davčna obveznost. Ali je temu res tako in ali je tako tudi prav?

Primer iz prakse

Namen tega članka je predvsem v seznanjanju davčnih zavezancev z nekaterimi odločitvami v davčnih oziroma pritožbenih postopkih, ki jim lahko koristijo pri njihovem poslovanju in predvsem v morebitnih davčnih inšpekcijskih nadzorih. Zmeraj pa poskušajte slediti načelu: Nikoli ne obupaj!

V konkretnem primeru je pobudo za uvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora dala policijska uprava, ki je imela na voljo informacijo, da je bilo blago, ki ga je davčni zavezanec nabavil in vgradil v končni proizvod, nabavljeno na nezakoniti način, to je s tatvino, ki je bila izvršena v eni od držav članic EU. Tatvine ni izvršil davčni zavezanec, niti njegov dobavitelj, temveč oseba, ki je bila v prodajni verigi pred njima. Dobavitelj davčnega zavezanca je sporno blago le uporabil za vgraditev v končni proizvod, katerega je prodal davčnemu zavezancu. Vendar ker se je o nabavi tega (ukradenega) blaga s prodajalcem dogovarjal direktor davčnega zavezanca, in to skupaj s svojim dobaviteljem, je bil direktor davčnega zavezanca najprej osumljen, nato obtožen in na koncu obsojen za kaznivo dejanje. Očitali so mu, da je vedel, da je bilo blago, ki ga je pridobil njegov prodajalec, v predhodnih dobavah predmet tatvine.

Na podlagi podatkov, ki jih je pridobila policijska uprava, je davčni organ v davčnem postopku odločil, da je davčni zavezanec sodeloval pri nezakoniti transakciji, da je direktor davčnega zavezanca vedel, da dobavljeno blago izvira iz nezakonitega posla in zaradi tega je davčni organ odločil, da davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost.

Drugostopni organ je zadevo dvakrat vrnil v ponovni postopek, prvič septembra 2015 in drugič oktobra 2016. Sporna je bila presoja, ali davčnemu zavezancu pripada pravica do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost od nabave blaga, ki je bilo v preteklosti oziroma predhodnih transakcijah pridobljeno s tatvino. Kot izhaja iz določb ZDDV-1, prava EU in ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sme davčni zavezanec odbiti vstopni davek, ki ga je plačal ali ga je dolžan plačati, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji, in sicer da:

  1. se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca,
  2. ima davčni zavezanec ustrezen račun,
  3. gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij,
  4. ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavi.

V konkretnem primeru je davčni organ v drugem ponovnem postopku po preučitvi (ne)izpolnjevanja prvih treh pogojev zaključil, da so le-ti izpolnjeni. Tako je bilo po navodilu drugostopnega organa potrebno le še ugotoviti, ali je izpolnjen tudi četrti pogoj. Predvsem je bilo potrebno obrazložiti objektivne okoliščine, in sicer tako, da bo mogoče dokazati in trditi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri takih goljufivih transakcijah, ki so ali bodo pripeljale do utaje davka na dodano vrednost. Pri tem gre za ugotavljanje (ne)izpolnjevanja četrtega pogoja, v zvezi s katerim Sodišče EU zahteva, da morajo nacionalni organi in sodišča pri dobavi blaga znotraj skupnosti davčnemu zavezancu zavrniti pravico do odbitka, oprostitve ali vračila davka na dodano vrednost tudi, kadar nacionalni pravni red ne vsebuje določb o taki zavrnitvi, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je s transakcijo sodeloval pri utaji davka na dodano vrednost, ki je bila storjena v okviru dobavne verige.

Davčni organ je svoje stališče, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za goljufive transakcije, tudi v ponovnem postopku gradil na ugotovitvi policijske uprave, da je šlo za nezakonito pridobljeno blago, o čemer je bil oziroma naj bi bil direktor seznanjen. V zvezi s tem drugostopni organ očita prvostopnemu organu, da vseh okoliščin ni povezal v smiselno celoto tako, da bi bilo mogoče trditi, da je pritožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, ki je ali bo pripeljala do davčne utaje. Po mnenju drugostopnega organa samo ugotovljeno kaznivo dejanje zaradi protipravne pridobitve blaga ne more biti poglavitni razlog, zaradi katerega davčni zavezanec ni upravičen do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Pri tem je drugostopni organ še dodal, da je za navedeno kaznivo dejanje direktor davčnega zavezanca že bil kaznovan v kazenskem postopku in je to predmet drugega postopka.

Za odločitev o tem, ali davčnemu zavezancu pripada pravica do odbitka vstopnega davka, je potrebno najprej ugotoviti, ali je do utaje davka na dodano vrednost dejansko sploh prišlo (glej sodbo VS, št. X Ips 211/2013 z dne 1. 4. 2014, točka 18). Če je do utaje davka prišlo, potem je potrebno ugotavljati, ali je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Ker navedenega davčni organ v prvostopnem postopku ni ugotavljal, niti ni ugotavljal v ponovnem postopku, davčnemu zavezancu ni mogoče očitati niti utaje, niti tega, da je vedel ali bi moral vedeti, da je sodeloval pri utaji davka, zato mu tudi ni mogoče odvzeti pravice do odbitka vstopnega davka.

Zato je bilo prvostopnemu organu, to je davčnemu organu naloženo, da mora v ponovljenem davčnem postopku najprej ugotoviti, ali je do utaje davka sploh prišlo, in če ni, potem niso podani pravni razlogi za preizkušanje (ne)izpolnjevanja četrtega (kumulativnega) pogoja.

V drugem ponovnem postopku je davčni organ sledil napotilom drugostopnega organa in ob presoji vseh znanih dejstev in okoliščin odločil, da zavezanec izpolnjuje vse štiri pogoje za odbitek vstopnega davka. Tako je bila davčnemu zavezancu izdana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da mu pripada vračilo vstopnega DDV, kateri mu je tudi vrnjen, skupaj z zamudnimi obrestmi.

Ali je vse to bilo potrebno, pa odločite sami.

Strokovni članki
Konoplja - dve plati medalje

dr. Vojko Flis

piše: prof. dr. Vojko Flis, Medicinska fakulteta UM

Bliža se letošnje tradicionalno, že 26. mednarodno posvetovanje Medicina, pravo in družba. Na teh posvetih vselej načenjamo tudi za marsikoga problematične teme. Na enem izmed posvetov bomo tako govorili o integrativni medicini, kar koli pač že kdo pod tem pojmom razume. Kadar je odprta takšna tema, se brez izjeme pojavijo srditi napadi na tako imenovano uradno medicino. Segajo v različne smeri. Oglasijo se na primer ljudje, ki trdijo, da slovenski zdravniki ne poznajo medicinskega dogajanja po svetu, ne znajo tujih jezikov, ne berejo tujega slovstva in zaradi tega zgolj pri nas zdravijo s kemoterapijo. Če bi bili bolje poučeni, bi uporabljali druge, boljše postopke zdravljenja. Seveda se ni mogoče izogniti niti konoplji niti cepljenju.

Očitki uradni medicini so pri konoplji podobni. Konoplja (za vse njene oblike bom zaradi enostavnosti zgolj na tem mestu uporabljal kar ta izraz) je čudežno zdravilo. Zdravi prav vse bolezni. Večina zdravnikov je slabo poučenih, tega ne vedo in uporabe konoplje v medicinske namene zato ne zagovarjajo. Nekateri zdravniki, ki so seveda državni uradniki, konoplje zaradi svoje zbirokratiziranosti nemara ne želijo uporabljati. Nekateri gredo še dlje. Trdijo, da nekateri zdravniki vedo, da je konoplja čudežno zdravilo, a se legalizaciji zoperstavljajo zaradi zaščite farmacevtske industrije. Če bi bila konoplja legalizirana, bi farmacevtska industrija namreč propadla, saj bi bila njena zdravila nepotrebna. V primerjavi z nazadnjaško Slovenijo ponujajo kot zgled nadvse demokratičnega in sodobnega pristopa pri ravnanju s konopljo ameriški državi Kolorado in Washington. Do sem vse prav. Slovenija in nekateri njeni državljani se po takih trditvah prav nič ne razlikujejo od državljanov drugih evropskih držav. V Nemčiji so legalizacijo konoplje zagovarjali celo sodniki kazenskega prava. Dekriminalizacija konoplje bi jim odvzela kup nepotrebnega dela. Konoplja bi skočila v isti vlak z alkoholom, kjer bi nemara povzročala celo manj zdravstvenih in drugih težav kot alkohol. Stvar pa postane neprijetna takrat, ko se v povezavi s konopljo Koloradu in Washingtonu začne pripisovati stvari, ki preprosto niso resnične. Med njimi so trditve, da lahko konopljo tamkaj legalno uživajo mladoletniki, saj jim izboljšuje spomin in zato bolje študirajo, poleg tega pa ljudje pod vplivom konoplje bolje upravljajo z motornimi vozili. O medicinskih učinkih konoplje seveda nima smisla izgubljati besed. Na Nizozemskem, kjer je legalizirana že desetletja, v tem dolgem obdobju niso zaznali posebnega vpliva konoplje na epidemiološki položaj prebivalstva, pa tudi nobena lekarna ni zaradi nje izginila. In vsakemu vsaj nekoliko pismenemu sleherniku je jasno, da sta Kolorado in Washington konopljo legalizirala iz denarnih razlogov. Če je legalizirana, tako kot alkohol, prinaša davke. Gre za dobičkonosen posel, ki ga država tam pač noče prepustiti črnemu trgu. Toda država je na primer v Koloradu uživanje konoplje izjemno strogo uredila. Dovoljeno je zgolj polnoletnim osebam (21 let v Koloradu). Dovoljena količina, ki jo sme posedovati polnoletna oseba, je nekaj manj kot trideset gramov. Uživanje na javnih površinah je prepovedano. Uživanje na površinah, ki sodijo pod federacijo (šole, muzeji, nacionalni parki, sodišča) ni zgolj prepovedano, temveč je celo kaznivo. Prevažanje konoplje je dovoljeno zgolj v posebej zapečatenih škatlah. Vsaka druga oblika prevažanja je prepovedana, kar pomeni, da posamezniki v prevoznih sredstvih (vlak, osebni avtomobil) konoplje ne smejo posedovati. Vožnja pod vplivom konoplje je prepovedana. Dovoljena količina THC v krvi je sicer pet nanogramov, toda v primeru prometne nesreče se vsaka sled THC lahko obravnava kot vožnja pod vplivom mamil. Tako celo najbolj liberalni prebivalci Kolorada obiskovalce iz drugih držav svarijo pred vožnjo avtomobila po kajenju trave. V razpravah o konoplji in primerjavah zaostale Slovenije z naprednima Koloradom in Washingtonom teh in ostalih zamolčanih dejstev o ravnanju s konopljo v ZDA seveda nisem slišal.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Honorarji nerezidentov v društvih

Nataša Kržišnik

piše: Nataša Kržišnik, vir: revija Denar, številka 468/2017

Nekateri avtorji ne privolijo v pridobivanje obrazcev in zahtevajo določeno neto izplačilo, saj jih ne zanima, koliko davkov se odtegne. Zapletena davčna zakonodaja in zamudna birokracija v zvezi z avtorskimi honorarji povzročata dodatne stroške društvom. Vsako posamezno pogodbo je potrebno natančno preučiti z vidika vsebine, da jo lahko umestimo v pravilno kategorijo obdavčitve. Če želimo uveljaviti dodatne ugodnosti iz naslova mednarodnih pogodb, pa je pred izplačilom potrebno pridobiti potrjene KIDO oziroma A1 obrazce, kajti le redki tuji avtorji uveljavljajo naknadno vračilo v Sloveniji plačanega davka. Na podlagi več kot 10-letnega dela z društvi na omenjenem področju vam predstavljam probleme, ki se zaradi različnih vzrokov pojavljajo v praksi.

Obdavčitev avtorskega honorarja nerezidentov

Avtorski honorar se izplačuje za avtorska dela. Katera dela so avtorska, ureja Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Splošna predvidevanja, ki jih mora izpolnjevati delo, da ga lahko uvrščamo med avtorsko delo:

  • stvaritev; delo mora biti plod človekove ustvarjalnosti,
  • ustvarjalnost; pri delu gre za ustvarjanje na področju znanosti, književnosti ali umetnosti,
  • duhovnost; v delu se izražajo misli, čustva in občutki,
  • individualnost; delo pomeni novost ali vsaj izvirnost,
  • izraženost: avtorsko delo mora biti izraženo v neki konkretni obliki.

Avtorska dela so individualne intelektualne storitve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene. Za avtorska dela veljajo zlasti naslednja: govorjena, pisana, glasbena, gledališka in lutkovna, koreografska, fotografska, avdio-vizualna, likovna, kartografska, arhitekturna, dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja in predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave.

Po zgoraj navedenih kriterijih avtorsko delo tudi ločimo od na primer podjemne pogodbe, ki ima drugačno, in sicer višjo obdavčitev.

Avtorski honorar spada med dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDOH-2.

Kdo se šteje za nerezidenta

Kdo se šteje za nerezidenta, je opredeljeno v 7. členu Zdoh-2.

Nerezident je oseba, ki ne izpolnjuje niti enega od pogojev, navedenih v 6. členu Zdoh-2, kot na primer:

  • ima uradno prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji,
  • ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih ekonomskih interesov v Sloveniji ali
  • je v kateremkoli času v davčnem letu prisotna v Sloveniji skupno več kot 183 dni.

V drugem odstavku 5. člena pa je določeno, da je nerezident zavezan za plačilo dohodnine v Sloveniji od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji. Med letom plačana akontacija dohodnine se nerezidentu po določbah 4. odstavka 124. člena Zdoh-2 šteje kot dokončen davek. Če nerezident dosega le občasne dohodke v Sloveniji, mu ni potrebno pridobiti davčne številke, zadostujeta identifikacijska številka in država rezidentstva ter seveda osnovni osebni podatki.

Obdavčitev nerezidenta, ki biva v tujini

Obdavčitev avtorskega honorarja nerezidenta, ki biva v tujini, je prikazana na primeru za izplačilo 1.000,00 evrov neto in to v spodnji tabeli (ob domnevi, da ne gre za prenos premoženjske pravice in brez uveljavljanja ugodnosti iz naslova mednarodnih pogodb).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vodenje kakovosti za trajnostni razvoj

mag.Marko Kiauta

piše: mag. Marko Kiauta, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2016

Iskanje nove poti z Modelom trajnostnega poslovodenja nakazuje vlogo standardov ISO za kakovost. Prave rešitve so rezultat partnerskega sodelovanja mnogih strok. Tako je tudi pri zagotavljanju večje varnosti poslovanja. Prepoznani so glavni standardi, ki jih Model predvideva. Tri nujne sestavine trajnostnega delovanja so učenje iz preteklosti, načrtovanje prihodnosti in delovanje v sedanjosti. Bistveno je njihovo ravnotežje. Vloga standardov je harmonizacija v podporo razvoju. Obravnavana so temeljna načela vodenja kakovosti. Najnovejše uspešne pristope povzema v svoje smernice ISO 9004, z večletnim zamikom pa mu sledita ISO 9000 in ISO 9001.

Voditeljsko vodenje kakovosti se odzove že na smernice, pretežno nadzorno vodenje kakovosti pa šele na zahteve. Razlika pristopa se odraža tudi v (ne)priljubljenosti vodenja kakovosti. Rešitev je v razvoju odprte komunikacije, ki zna ustvariti ozračje vzajemnega zaupanja in spoštovanja. Za uspešno uvajanje bolj trajnostnega poslovanja so poleg načel bistveni tudi kazalniki. S kazalniki so povezani standardi minimalne kakovosti. Poseben izziv je oblikovanje kazalnika, s katerim bomo merili stopnjo trajnostnega poslovanja. Predstavljene so bistvene usmeritve ISO 9004. Uravnoteženje interesov. Trajnostnost delovanja družbe je v neposredni odvisnosti od odgovornosti izobražencev.

1. IZHODIŠČE: MODEL POSLOVODENJA ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ

V vzdušju prevladujoče ocene, da živimo v času, ko stari sistemi odpovedujejo, je žalostno pomanjkanje razmišljanja, kako naprej. Zato so dela, ki iščejo pot naprej, toliko bolj dragocena. Eno teh je vsekakor obsežna razprava o kapitalu v 21. stoletju (Piketty, 2014). Nekaj pomembnejših ugotovitev iz tega dela je povzetih v prispevku.

Bilo mi je v veselje, da tudi med našimi strokovnjaki obstojajo taki, ki se ne zadovoljujejo samo z zbiranjem dokazov o problemih, temveč iščejo rešitve za naprej, in to rešitve, ki spreminjajo temelje, na katerih je družba vedno bolj razslojena in s tem vedno bolj nestabilna. Bergant (2016a) je predstavil ideje, ki jim je težko oporekati in vzbujajo optimizem, da se v daljavi vendarle kaže nova pot.

Že desetletja sem globoko prepričan, da so prave rešitve rezultat partnerskega dialoga mnogih strok. Dialog nastane, ko stroke prepoznajo in obravnavajo pojave tveganja in seveda tudi priložnosti družbe iz različnih zornih kotov in razumevanj. Visoka šola za računovodstvo Ljubljana si že več let prizadeva vplivati, da bi poslovodne vsebine ne bile informacijsko urejene le za potrebe zunanjega odločanja, temveč naj bi se razvile v koristne celovite informacije tudi za notranje potrebe. Pri tem so bile pritegnjene tudi ostale stroke, ki v združbah spremljajo različne kazalnike in o njih pripravljajo informacije. Nastal je Kodeks načel o notranjem poročanju (KNNP; 2015).

Na poti naprej je nujno potrebna obravnava ideje o zagotavljanju večje varnosti poslovanja, ki naj zagotovi razmere trajnejšega, uspešnejšega poslovanja. Ena takih obravnav (Bergant, 2016, 98) prepoznava vlogo standardov ISO za področje vodenja kakovosti.

2. STANDARDI, KI PODPIRAJO MODEL

Področja, ki na sliki 1 vplivajo na trajnostni razvoj, pokrivajo naslednji standardi:

1) ekonomsko področje, če ga gledamo široko kot področje delovanja združb: SIST EN ISO 9001:2015 Sistemi vodenja kakovosti – Zahteve;

2) socialno področje (in širše): SIST ISO 26.000:2010 Smernice za družbeno odgovornost;

3) okoljsko področje: SIST EN 14.001:2015 Sistemi ravnanja z okoljem–Zahteve;

4) Temelj za te standarde je: SIST EN ISO 9000:2015 Sistemi vodenja kakovosti – Osnove in slovar;

5) Dinamiko razvoja teh standardov obravnava: SIST EN ISO 9004:2009, Vodenje za trajno uspešnost organizacije – Pristop z vodenjem kakovosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Minervina sova (10. del): Razmerje med ustavnimi sodišči in jurisprudenca Evropskega sodišča za človekove pravice

dr. Boštjan M. Zupančič

piše: mag. Boštjan M. Zupančič, vir: revija Odvetnik, št. 5(78)/2016

Izhodišče razprave o razmerju med ustavnim pravom in evropskim pravom človekovih pravic je empirično dejstvo: ustavna sodišča danes ustvarjajo jurisprudenco, ki neprikrito in izrecno presega razsvetljensko utvaro popolne delitve pristojnosti med zakonodajno in sodno vejo oblasti. Z drugimi besedami, in concreto sodni preizkus ustavnih sodišč je postal pomemben pravni vir. Enako lahko rečemo za in concreto sodni preizkus mednarodnih sodišč, kot je recimo Evropsko sodišče za človekove pravice. Vendar tako kot je sodni preizkus ustavnih sodišč v neposrednem nasprotju z uveljavljeno doktrino delitve oblasti, gre pri mednarodnih sodiščih za neposredno nasprotje z mednarodnopravno obravnavo državne suverenosti.

Tako ustavnopravni kot tudi mednarodnopravni teoretiki so se dolgo pretvarjali, da gre pri tem preprosto za de facto razvoj. Nekateri zakoni, ki določajo pristojnosti ustavnih sodišč, recimo pogosto nimajo niti najosnovnejše navedbe o zavezujočnosti njihovih odločb. Po drugi strani pa mednarodni akti izrecno razglašajo, da sodbe mednarodnih sodišč veljajo le inter partes, torej med vpletenima strankama. Tako v prvem odstavku 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah najdemo ostanke tega nerealističnega in zavajajočega pogleda:
»46. člen – Obveznost in izvršitev sodb Visoke pogodbenice se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.« (Poudaril B. M. Z.)

To pomeni, da je dejanski učinek erga omnes odločb Evropskega sodišča za človekove pravice v nasprotju s črko Evropske konvencije o človekovih pravicah, vendar najbrž ne tudi z njenim dvoumnim duhom.  V ožjem smislu bi bilo tako pravilo stare decisis zgolj notranja stvar Sodišča. K sreči je »pravo v praksi« (angl. law in action) ubralo svojo pot. Če bi strogo ideološki nameni avtorjev Evropske konvencije o človekovih pravicah dosledno sledili acquisu, jurisprudenca Evropskega sodišča za človekove pravice ne bi niti obstajala. Najverjetneje bi tako dobili zgolj več atomiziranih in vsebinsko nepovezanih odločb. Navsezadnje, če bi bilo res, da bi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice učinkovale strogo zgolj inter partes, ne bi bilo potrebe po razlagi njihovega učinka erga omnes. Potreba po razlagi njihovega pomena in pomembnosti nastane šele takrat, ko te sodbe postanejo dejansko zavezujoče erga omnes.

Še več, kolikor gre za človekove pravice, ima korpus prava ustavnih sodišč, k izvira iz nenehne sodne presoje dejavnosti vseh treh vej oblasti, veliko skupnega s postopki in vsebino sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. S širšega zornega kota lahko tako ugotovimo, da ustavna pritožba (kot sta tudi recimo španski amparo in nemška Verfassungsbeschwerde) vključuje postopke in pravne posledice na državni ravni, analogne postopkom in pravnim posledicam »pritožbe« (angl. application, fr. requete) na mednarodni ravni, na primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Vendar ker je slednje v zadnjega pol stoletja opravljalo tudi funkcijo evropskega ustavnega sodišča, so bile lahko zunanje pravne značilnosti mednarodne in ne nacionalne – ob vseh razlikah, ki iz tega izhajajo –, vendar je bistvo ustavnosti in človekovih pravic ostalo enako.

Ta širši pogled jemljem kot weberovski »idealni tip« in kot izhodišče, fait accompli. Ob tem niso zanimive tehnične podrobnosti in zadržki, ki bi jih lahko imeli do vsesplošne primerjave med ustavnim pravom in pravom človekovih pravic v Evropi, temveč zgodovinska evolucija – in menim, da z vidika pravne zgodovine pri tem ne gre za pretiravanje –, v kateri sodniki in profesorji prava govorimo nekakšno moliérovsko prozo, ob kateri se verjetno ne zavedamo povsem, da sodelujemo v procesu »dekonstrukcije« razsvetljenske ideje prava.

Kot bom pokazal, je razsvetljenska ideja prava zahtevala strogo ločitev in delitev dela med abstraktno zakonodajno pristojnostjo in zgolj golo konkretizacijo abstraktnih zakonodajnih aktov s strani sodne veje. Zahtevala je ločitev med »abstraktnim« in »konkretnim «, kar je nedosegljivo tako v praksi kot tudi oziroma še zlasti v filozofskem smislu. Danes ustavna sodišča niso več zgolj trobila prava. Enako velja tudi za Evropsko sodišče za človekove pravice – zatrjevana je kršitev človekovih pravic, sodišče pa sprejme odločitev inter partes, ki ima na koncu vsaj dejanski učinek erga omnes.

Gre za dejanski razvoj in če ga ustavnopravna ali mednarodnopravna teorija ne moreta utemeljiti, toliko slabše za teorijo. Medtem pa so tako mednarodna kot tudi ustavna sodišča preplavljena s pritožbami in z ustavnimi pritožbami. Njihovi predsedniki se pritožujejo, da so postali žrtve lastnega uspeha.

Vsaj s teoretičnega vidika se torej uganka glasi takole. Kako se je lahko zgodilo to, da so najabstraktnejši pravni akti naenkrat sprožili najkonkretnejše pravdanje? In »kako se je lahko zgodilo to, da so in concreto sodbe, ki so rezultat tega pravdanja, po drugi strani postale pomemben abstrakten vir pravdanja?«

S tema vprašanjema v mislih bom v nadaljevanju raziskal evolucijo prava, ki ga ustvarjajo sodniki ustavnih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice, s čimer bom pokazal, kako izolacija ustave od stvarnosti povzroči – če uporabim besede von Savignyja – prerez »popkovnice, ki povezuje pravo in življenje nacije«.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.