Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 9. maj 2017 / številka 14

Tekmovanje Prav(n)a rešitev, ki ga organizira Ženevski klub Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, je vseslovensko tekmovanje, na katerem so se študentje slovenskih pravnih fakultet letos že šestič spopadli z reševanjem praktičnih primerov s področja gospodarskega prava, ki jih pripravijo najuglednejše slovenske odvetniške pisarne. Na tekmovanju je sodelovalo kar 132 tekmovalcev. V današnji številki TFL Glasnika si lahko preberete poročilo s tekmovanja, ogledate rezultate in druge zanimive podrobnosti o tekmovanju.

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek mag. Tamare Prezelj iz revije Denar. Avtorica želi v članku odgovoriti na vprašanje, kaj ni predmet obdavčitve z DDV. V mislih nima oproščenih transakcij, ampak tiste, ki ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za to, da bi bilo od njih treba obračunati DDV ali da bi bile, če tako določa zakon, oproščene.

S pravnega področja izpostavljamo članek Vloga sodnih svetov za zagotovitev učinkovitega sistema sodstva, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Energetska prihodnost Evropske unije – obnovljivi viri energij. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek o izračunu dohodnine Novosti pri napotenih delavcih, s finančnega področja pa članek z naslovom Podjetje kot bistveni dejavnik poslovnih kombinacij (združitev) po SRS 2016 in MSRP 3.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Študenti prava v praksi: Prav(n)a rešitev znova rekordna

Prav(n)a rešitev 2017

Prav(n)a rešitev znova rekordna

Portal Tax-Fin-Lex je letos tradicionalno podprl Ženevski klub Pravne fakultete Univerze v Ljubljani pri organizaciji vseslovenskega tekmovanja Prav(n)a rešitev. O Prav(n)i rešitvi vsako leto zapišemo, da je rekordna in izjemna. Enako bomo zapisali tudi letos – na tekmovanju je sodelovalo še več ekip kot prejšnje leto, k sodelovanju pa je Ženevski klub zopet pritegnil nove odvetniške pisarne. V čem tiči uspeh Prav(n)e rešitve? Verjetno predvsem v praktični vrednosti, ki jo ima za vse sodelujoče: študente prava in odvetniške pisarne.

Tekmovalci se v okviru dogodka spopadejo s praktičnimi primeri, ki jih pripravijo najuglednejše slovenske odvetniške pisarne, jih pred predstavniki pisarn ustno zagovarjajo, najboljši med njimi pa so nagrajeni z enomesečno plačano prakso. Recept za uspeh je torej preprost: zbrati na kup najbolj perspektivne mlade pravnike in najuglednejše odvetniške pisarne ter jih povezati. Prav(n)a rešitev tako ustvarja očitne sinergije in prav zaradi tega jo v Tax-Fin-Lexu vedno znova podpremo: študentom omogočimo uporabo portala za namen iskanja sodne prakse, člankov in drugih informacij, potrebnih za uspešno iskanje prav(n)e rešitve.

Prav(n)a rešitev 2017

 

O tekmovanju Prav(n)a rešitev

Tekmovanje Prav(n)a rešitev je vseslovensko tekmovanje, na katerem se študentje slovenskih pravnih fakultet spopadejo z reševanjem praktičnih primerov s področja gospodarskega prava, ki jih pripravijo najuglednejše slovenske odvetiške pisarne. Tekmovanja se je letos udeležilo kar 132 tekmovalcev. Najprej so se spopadli v predtekmovanju, najboljših 45 med njimi – to je 15 ekip – pa se je uvrstilo v finalni del. Na drugi strani je sodelovalo pet odvetniški pisarn, in sicer Odvetniška družba Čeferin, Odvetniška Družba Ilić & Partnerji, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji in Odvetniki Šelih & partnerji. Nikakor pa ne gre pozabiti na organizacijski odbor Prav(n)e rešitve, sestavljen iz članov Ženevskega kluba, ki kot vmesen člen skrbi za tvorno povezovanje obeh strani. Prav člani Ženevskega kluba so glavno gonilo, da se je Prav(n)a rešitev zgodila in da se uspešno odvija vsako leto. Organizacijski odbor so letos vodili predsednica kluba Kaja Batagelj in Joc Stare ter Nejc Širec, pri organizaciji pa so z njimi sodelovali novi člani Ženevskega kluba: Urša Demšar, Jerca Podržaj in Luka Ržek. Tako starejši člani mlajše generacije Ženevcev urijo v veščinah organizacije in jih pripravljajo na samostojno vlogo pri organizaciji prihodnjega tekmovanja – tak, očitno učinkovit prenos znanja zagotavlja, da je Prav(n)a rešitev, sicer organizacijsko zelo zahteven projekt, vsako leto uspešnejša. O uspešnosti tekmovanja nedvomno priča vedno večje število udeležencev, dejstvo, da številne odvetniške pisarne pri Prav(n)i rešitvi sodelujejo od začetka in da uspe Ženevski klub k sodelovanju vsako leto pritegniti nove pisarne.

Prav(n)a rešitev 2017

 

Akademska odličnost potrebuje praktične izkušnje

Eden izmed ključnih elementov tekmovanja je nagrada za zmagovalne ekipe – enomesečno plačano pripravništvo, ki je zagotovljeno kar 15 tekmovalcem. Ključno vodilo Ženevskega kluba je namreč, da se je bistveno že med študijem povezovati s prakso. To je v svojem slavnostnem nagovoru vsem sodelujočim izpostavil tudi redni profesor na Pravni fakulteti, doktor Franjo Štiblar, ki pomen pridobivanja praktičnih izkušenj še predobro razume. Prav on je namreč ustanovitelj Ženevskega kluba in zaslužen za to, da generacije študentov prava že od daljnjega leta 1984 obiskujejo mednarodne institucije v tujini, zlasti v Združenih državah Amerike, in tako prebijajo akademske okvire. Ženevski klub se je tako pod njegovim mentorstvom razcvetel v klub, ki ne le poudarja pridobivanje izkušenj – tudi mednarodnih – pač pa k njihovem pridobivanju tudi sam aktivno prispeva.

Prav(n)a rešitev 2017

 

Zmagovalci VI. Prav(n)e rešitve

15 finalnih ekip je z žrebom razporejeno med pet odvetniških pisarn kar pomeni, da se v finalu pred posamezno odvetniško pisarno pomerijo tri ekipe, pri čemer vsako ekipo sestavljajo trije člani. Tekmovalci pripravijo pisno rešitev primera in jo nato ustno zagovarjajo pred predstavniki pisarn. Letos so s svojimi argumentacijskimi in retoričnimi veščinami pisarne prepričali sledeči tekmovalci: Odvetniško družbo Čeferin Veronika Prtenjak, Katja Štemberger in Grega Vauhnik, Odvetniško družbo Ilić & Partnerji Janez Sekirnik, Klavdija Sitar in Vid Hribar, Odvetniško pisarno Jadek & Pensa Peter Gregorc, Tone Tomažič in Matic Mali, Odvetniško družbo Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji Vid Žepič, Larisa Vrtačnik in Marjanca Ambrožič ter Odvetnike Šelih & partnerji Blaž Slavec, Julijan Vuković in Vid Lichtenegger.

Prav(n)a rešitev 2017

 

Odskočna deska za nadarjene študente

Prav(n)a rešitev ima pomembno praktično vrednost. V preteklosti so številne odvetniške pisarne z zmagovalci vzpostavile trajnejši odnos v obliki zaposlitve, ki sega preko nagrade, enomesečnega plačanega pripravništva, kar je v časih, ko je mladim pravnikom dostop do dela v pravniškem poklicu otežen, nedvomno znaten prispevek k njihovi zaposljivosti. Kaže pa tudi, da je tekmovanje zastavljeno na način, ki je sposoben med številnimi študenti izbrati tiste z žilico za pravni poklic. Tudi za ostale tekmovalce udeležba na tekmovanju predstavlja pomemben gradnik v njihovi karieri: ne le, da se spopadejo s praktičnimi primeri, s katerimi se vsakodnevno srečujejo odvetniške pisarne in tako bolje spoznajo delo odvetnika, pač pa imajo priložnost spoznati predstavnike odvetniških pisarn. Prav z namenom spoznavanja, druženja in mreženja je v okviru tekmovanja organizirano večerno druženje, ki je letos potekalo v Opera baru. Tekmovalci, ki so se uvrstili v finalni del, so tako imeli možnost druženja s predstavniki odvetniških pisarn v sproščenem okolju, kar je za vse predstavljalo prijetno izkušnjo. Študentje so povedali, da se jim zdi ideja odlična, saj v slovenskem prostoru ni (veliko) dogodov, kjer imajo študentje prava priložnost spoznati predstavnike skupine bodočih delodajalcev zunaj formalnega okolja. Tudi predstavniki pisarn menijo, da tovrstno mreženje ni pomembno le kasneje v poslu, pač pa je izjemnega pomena tudi na začetku karierne poti, ko se mreža poklicnih kolegov šele gradi.

Prav(n)a rešitev 2017

 

Ženevski klub o svoji viziji

V Ženevskem klubu želimo nadaljevati začrtano pot organizacije dogodkov, ki povečujejo zaposljivost pravnikov. Naša vizija pa ni omejena zgolj na področje prava. Znanja želimo širiti tudi izven pravnega okvira, saj se v zadnjem času ekonomija in temeljni koncepti njenega delovanja, zlasti zaradi prihoda novih tehnologij, močno spreminjajo. V Ženevskem klubu tako nedvomno ne bomo zaspali na lovorikah, pač pa si bomo aktivno prizadevali za izobraževanje prihodnjih generacij pravnikov in s tem, vsaj upamo tako, vsaj malo pripomogli k temu, da pravnikov ne bo povozil čas.

Pripravila: Kaja Batagelj in Nejc Širec
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

Več slik si lahko ogledate na Facebook strani Prav(n)e rešitve.

Prav(n)a rešitev 2017

Tema tedna
Kaj ni predmet obdavčitve z DDV?

Tamara Prezelj

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar, številka 471/2017

Če oseba opravlja izključno transakcije, za katere ne prejema neposrednega plačila, se taka oseba ne šteje za davčnega zavezanca. Vprašanje, ki smo si ga zastavili v naslovu, ima za cilj definirati tiste transakcije, ki jih opravlja davčni zavezanec v okviru svoje dejavnosti, pa kljub temu niso obdavčljive. V mislih nimamo oproščenih transakcij, ampak tiste, ki ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za to, da bi bilo od njih treba obračunati DDV ali da bi bile, če tako določa zakon, oproščene.

Odgovor bomo poskušali najti tako, da bomo najprej ugotovili, kaj se z DDV obdavčuje. V vseh primerih bomo domnevali, da je oseba, ki je transakcijo opravila, davčni zavezanec v smislu definicije iz 5. člena ZDDV-1 (ne glede na to, ali je za DDV identificirana ali gre za malega davčnega zavezanca), izpustili bomo izjeme, kot so zavezanci, ki dobavljajo nova prevozna sredstva znotraj EU, in pravne osebe, ki niso davčni zavezanci in obračunavajo DDV od nabav blaga od zavezancev iz EU ali od nabav nekaterih storitev.

Predmet obdavčitve v skladu z ZDDV-1

Zakon v 3. členu določa, da so predmet obdavčitve z DDV:

  • dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo;
  • pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec
  • opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo; in
  • uvoz blaga (v Slovenijo).

Skupno vsem naštetim primerom je, da gre za transakcije, ki jih opravi davčni zavezanec:

  • v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti,
  • za plačilo,
  • na ozemlju Slovenije.

Opravljanje transakcij v okviru ekonomske dejavnosti pomeni, da transakcijo opravi oseba, ki deluje kot davčni zavezanec.

Pogoj, da je transakcija opravljena za plačilo, je pomemben zato, ker je davčna osnova določena v višini prejetega plačila. Če plačila ni, je DDV nič1.

To, da je transakcija opravljena na ozemlju Slovenije, pomeni, da je v skladu s pravili za določanje kraja obdavčitve DDV od določene transakcije upravičena pobrati Slovenija. Če je kraj obdavčitve v kakšni drugi državi (članici EU), to ne pomeni, da transakcija ni obdavčljiva, pomeni zgolj to, da pravica do obdavčitve pripada neki drugi državi, ki bo kot država obdavčitve upravičena določiti pogoje obdavčitve, od višine davka do tega, kdo ga je dolžan plačati in na kakšen način.

Neobdavčljive transakcije, ki jih določata ZDDV-1 in pravilnik

Poleg zgoraj navedenih v zakonu ne najdemo drugih pogojev za to, da bi bila transakcija obdavčljiva, določeni pa so konkretni primeri transakcij, ki pod določenimi pogoji niso obdavčljive, in sicer:

  • zakon v 10. členu določa, da se šteje, da dobava blaga ni opravljena, če pride do prenosa podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni prenos, ali če se podjetje ali del podjetja vlaga v podjetje drugega davčnega zavezanca kot stvarni vložek,
  • pravilnik pa nadalje v 9. členu in v 12.–17. med neobdavčljive uvršča še:
  • stvarne vložke (ki niso zajeti v 10. člen zakona),
  • izročitev stvari v zastavo in ustanovitev zastavne pravice,
  • plačilo odškodnine (za odškodnino gre, če je dobava opravljena kot povračilo za škodo, nastalo na podlagi prejšnje dobave, če dobavitelj odgovarja za škodo in njene posledice na podlagi zakona ali pogodbe, zamudne obresti do višine predpisanih zamudnih obresti, stroški opomina, pogodbene kazni in povračila škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nobenega blaga oziroma ni prejel nobene storitve),
  • zamenjavo blaga z drugim blagom iste vrste, enake trgovske kakovosti in tehničnih značilnosti v okviru garancijskega roka,
  • donacije, če se izplačajo osebam, ki so v skladu s predpisi ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, zdravstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne, verske ali sindikalne dejavnosti, ki ne predstavljajo plačila za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev,
  • članarine, če ne predstavljajo plačila za opravljanje enakih ali podobnih transakcij, kot jih v okviru ekonomske dejavnosti opravljajo drugi davčni zavezanci,
  • primanjkljaj in uničenje blaga zaradi višje sile in v okviru dopustnega kala,
  • primanjkljaje oziroma izgube, tatvine oziroma kraje.

Razlogi, da se naštete transakcije ali dana plačila ne obdavčijo, so v teh primerih bodisi v tem, da obdavčljiva transakcija sploh ni bila opravljena (primer: pri zastavi stvari in uničenju ne pride do prenosa pravice razpolaganja in v tem smislu do dobave blaga, pri zamenjavi blaga se zgolj nadomesti prvotno dobavljeno blago, ki je že bilo zaračunano in obdavčeno …), bodisi da plačila ni moč povezati z določeno (proti)transakcijo (pri članarini ali donaciji ni protidobave, ki bi bila obdavčljiva transakcija), ali pa plačila sploh ni (primanjkljaj, tatvina …).

V primeru neobdavčljivih donacij je po mojem mnenju neutemeljeno, da se neobdavčljivost pogojuje s statusom prejemnika. Donacija ne sme in ne more biti predmet obdavčitve, če ne predstavlja plačila za opravljeno transakcijo. Nepomembno pri tem je, kakšen status ima njen prejemnik (seveda pa mora biti zavezanec, da bi se o obdavčljivosti sploh spraševali).

Drugi pogoji, ki jih je za obdavčljivost transakcij postavilo Sodišče EU

Osnovno domnevo za obdavčljivost opravljenih transakcij poleg teh, ki izhajajo iz DDV Direktive (in posledično zakona), je Sodišče EU postavilo že leta 1992 v sodbi C-89/81, Hong Kong Trade Development, v kateri je zapisalo pogoj, da mora med strankama obstajati pravno razmerje, v okviru katerega je dogovorjeno plačilo. Če oseba opravlja izključno transakcije, za katere ne prejema neposrednega plačila, se taka oseba ne šteje za davčnega zavezanca, ker ne opravlja transakcij, ki bile predmet obdavčitve.

Pred tem je že v nekaj drugih sodbah sodišče navedlo, da je nujni pogoj za obdavčljivost (tudi) neposredna zveza med opravljeno transakcijo in prejetim plačilo (glej C-154/80, Staatsecretaris van Financiën/Coöperatieve Aardappelenbewaarplaats, C-230/87, Naturally Yours Cosmetics Limited, C-102/86, Apple and Pear Development Council).

Najbolj znana sodba, v kateri so opredeljeni nadaljnji kriteriji za obstoj obdavčljivih transakcij, je Tolsma, C-16/93, iz leta 1994.

Obravnava primer, v katerem je nizozemski davčni organ naložil plačilo DDV uličnemu glasbeniku (R. J. Tolsmi), ki so mu mimoidoči v klobuk, ki ga je nastavil, dajali (ali pa tudi ne) denar.

Ni bilo sporno, da se igranje glasbe šteje za opravljanje storitev, vprašanje pa je bilo, ali so prejeti zneski obdavčeni, torej ali predstavljajo plačilo, ki bi ga bilo moč neposredno povezati s storitvijo, opravljeno v okviru vzajemnega pravnega razmerja med strankama, s čimer bi storitev štela za »opravljeno za plačilo« in bi bila kot taka obdavčljiva2.

V okviru spora, ki se je znašel pred evropskim sodiščem, je le-to odločilo, da prejeto plačilo Tolsme ni obdavčeno, ker ga ni moč šteti kot plačilo za opravljeno transakcijo, zaradi naslednjih razlogov:

  • Tolsma nima pravne podlage za to, da bi plačilo od drugih oseb lahko terjal, nasprotne stranke pa mu plačila niso dolžne dati – medsebojno razmerje ne obstaja,
  • med transakcijo in plačilom ne obstaja neposredna povezava, ker mimoidoči ne zahtevajo (oz. ne morejo zahtevati) od Tolsme, da zanje igra, plačilo pa je tako odvisno od subjektivnih motivov (simpatičnost, čustva, ki jih pri poslušalcih vzbudi zaigrana glasba) – plačilo objektivno ni odvisno od opravljene storitve,
  • plačilo je posledično opravljeno prostovoljno in v višini, kot jo določi plačnik sam po svojih željah – ni obvezno ali izterljivo,
  • nekateri ljudje plačajo, ne da bi se ustavili in sploh (za dlje časa) prisluhnili glasbi, drugi pa se ustavijo in poslušajo, pa Tolsmi sploh ne namenijo denarja,
  • dejstvo, da glasbenik igra v javnosti zato, da bi zbral nekaj denarja in da nekaj denarja pri tem tudi dejansko prejme, nima vpliva na presojo vprašanja, ali prejeti zneski predstavljajo plačilo za opravljeno storitev ali ne (v smislu določb DDV Direktive), saj so plačila prostovoljna in negotova, pričakovani znesek pa je praktično nemogoče določiti.

Na to sodbo se je Sodišče EU kasneje pogosto sklicevalo, v zadnjem času pa so se v njegovi presoji znašli nekateri drugi primeri, ki so se izkazali za neobdavčljive transakcije na podlagi kriterijev iz sodbe Tolsma, v zvezi z njimi pa je sodišče nekatere pogoje še dodatno osvetlilo.

V sodbi C-520/14, Gemeente Borsele, je občina Borsele s pomočjo podizvajalcev organizirala šolski prevoz, za katerega je v skladu s pravilnikom o kriterijih za plačilo zgolj tretjina staršev učencev, ki so koristili šolski avtobus, plačala prispevke, ki so skupaj znašali le 3 odstotka zneska, ki ga je ta občina plačala za financiranje storitev šolskega prevoza. Razliko je občina financirala iz javnih sredstev.

Sodišče je štelo, da je občina Borsele opravljala storitve za plačilo, ki so obdavčljive transakcije, čeprav prispevek staršev k stroškom šolskega prevoza ni bil izračunan glede na dejansko ceno opravljene storitve (glede na število dnevno prevoženih kilometrov in lastno ceno potovanja posameznega učenca), saj dejstvo, da se neka ekonomska transakcija izvede po višji ali nižji ceni od lastne, ni pomembno pri opredelitvi transakcije kot »transakcije, ki se opravi za plačilo«. Ta pojem namreč domneva samo obstoj povezave med dobavo blaga ali opravljanjem storitev in plačilom, ki ga davčni zavezanec dejansko prejme. Vendar je bil razlog za neobdavčljivost prevoza ta, da sodišče v opisanem primeru ni našlo dejanske povezave med plačanim zneskom in opravljeno storitvijo, zato po njegovem mnenju storitev ni moč šteti za ekonomsko dejavnost3.

V sodbi C-11/15, Český rozhlas, je bilo vprašanje, ali dejavnost javne radiodifuzije, ki se financira iz obveznega zakonskega prispevka, ki ga plačujejo lastniki ali imetniki radijskega sprejemnika, opravlja pa jo z zakonom ustanovljena radiodifuzna organizacija, pomeni opravljanje storitev za plačilo v smislu te določbe, ki je sicer oproščeno plačila DDV, ali gre za neobdavčljivo transakcijo, ki ne spada na področje uporabe navedene direktive.

Tudi v opisanem primeru po mnenju Sodišča EU ne gre za obdavčljivo transakcijo, ker med organizacijo, ki opravlja storitve, in osebami, ki so zavezane za plačilo radijskega prispevka, ne obstaja pravno razmerje, v okviru katerega bi se izmenjavale vzajemne dajatve, niti neposredna povezava med storitvijo in prispevkom. Organizacije Český rozhlas in uporabnikov namreč ne veže nikakršno pogodbeno razmerje, ki bi zajemalo določitev cene, niti kakršna koli pravna zaveza, ki bi jo ena stran svobodno prevzela v korist druge. Obveznost plačila radijskega prispevka tudi ne izhaja iz zagotavljanja storitve, glede katere bi ta prispevek pomenil neposredno protivrednost, ker obveznost ni povezana z uporabo storitve javne radiodifuzije s strani oseb, ki so prispevek dolžne plačati, ampak zgolj s posedovanjem radijskega sprejemnika, ne glede na to, za kaj se ta uporablja. Prispevek se plača, tudi če se sprejemnik uporablja zgolj za poslušanje radijskih programov, ki jih ne oddaja Český rozhlas, ampak drugi izdajatelji programov, kot so komercialni radijski programi, ki se financirajo iz drugih virov, za predvajanje zgoščenk ali drugih digitalnih nosilcev ali pa se uporabljajo druge funkcije, ki jih imajo običajno naprave za sprejem in predvajanje radiodifuznih oddaj.

Nadalje je v sodbi C-37/16, SAWP, poljsko sodišče zaprosilo Sodišče EU za razlago, ali gre v primeru nadomestila, ki ga po organizaciji za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic, avtorjem in založnikom plačujejo imetniki naprav za razmnoževanje, ki opravljajo gospodarsko dejavnost reprodukcije del, namenjenih zasebni uporabi osebe, ki izdela kopijo, za plačilo za opravljene storitve imetnikov avtorske ali sorodnih pravic, ki so kot take predmet DDV.

Nadomestilo znaša praviloma do 3 odstotke prejemkov imetnikov naprav za razmnoževanje in se enakovredno razdeli med avtorje in založnike.

Sodišče je razsodilo, da pravno razmerje, v okviru katerega se med imetniki pravic reprodukcije ali odvisno od primera, organizacijo za kolektivno upravljanje teh pravic na eni strani ter proizvajalci in uvozniki praznih nosilcev podatkov ter naprav za snemanje in reprodukcijo na drugi strani, izmenjale vzajemne dajatve, ne obstaja. Obveznost plačila nadomestila je namreč proizvajalcem in uvoznikom naložena z nacionalnim zakonom, ki določa znesek tega nadomestila. Poleg tega za obveznost proizvajalcev in uvoznikov, da plačajo nadomestilo, ni mogoče šteti, da izhaja iz opravljanja storitve, za katero se plačuje neposredna protidajatev, ker je cilj nadomestila »plačilo pravičnega nadomestila v korist imetnikov pravic reproduciranja«. Pravično nadomestilo4 pa ne pomeni neposredne protidajatve katere koli storitve, saj je povezano s škodo, ki tem imetnikom nastane z reprodukcijo njihovih varovanih del brez njihovega dovoljenja.

V C-432/15, Pavlína Baštova, se obravnava nagrado, ki jo prejme lastnik konja, ki sodeluje na tekmi in doseže določeno uvrstitev. Ker organizator dirke lastniku za to, da da konja na voljo, ničesar ne plača, lastnik konja za sodelovanje njegovega konja na dirki ne prejme neposrednega plačila. Nagrada ne predstavlja plačila za udeležbo, če velja, da jo prejmejo le tisti lastniki konjev, ki so dosegli določeno uvrstitev.

Ključno za neobdavčljivost nagrade je dejstvo, da negotovost obstoja plačila prekine neposredno zvezo med storitvijo, opravljeno za prejemnika, in morebitnim prejetim plačilom. Nič drugače ni, tudi če se organizator dirke zaveže, da bo dal določeno nagrado, katere znesek je določen in znan vnaprej, če je pridobitev nagrade kljub temu odvisna od dosega specifičnega uspeha in v neki meri negotova.

Če bi se nagrado štelo za dejansko protivrednost za to, da lastnik da svojega konja na voljo organizatorju dirke, in bi bila opredelitev tega dajanja kot obdavčljive transakcije odvisna od rezultata, ki ga konj doseže na dirki, bi bilo to v nasprotju z ustaljeno sodno prakso sodišča, v skladu s katero je pojem »opravljanja storitev« objektiven in se uporablja neodvisno od namenov in rezultatov zadevnih transakcij.

Za opravljanje storitev za plačilo bi šlo le takrat, ko bi lastnik konja prejel plačilo za to, da da svojega konja na voljo organizatorju, in bi posledično za to prejel določeno plačilo, ki ne bi bilo odvisno od uvrstitve zadevnega konja na dirki.

V zvezi s pogojem obstoja pravnega razmerja, v okviru katerega se izmenjajo transakcija in plačilo, je treba na koncu omeniti tudi sodbo C-210/04, FCE, kjer je matična banka bremenila svojo podružnico za nekatere stroške storitev, in jih obdavčila z DDV.

Vprašanje je bilo, ali je izpolnjen pogoj obdavčljivosti, torej ali gre za transakcijo, opravljeno v okviru razmerja med dvema neodvisnima subjektoma.

Da bi obstajala pravna vez med družbo in njeno podružnico ter da bi bile opravljene storitve obdavčljive, mora podružnica opravljati gospodarsko dejavnost neodvisno, kar pomeni, da sama prevzema ekonomska tveganja, ki izhajajo iz njenega poslovanja. Če to ne drži, in tveganje v zvezi s poslovanjem podružnice nosi njena matična družba, podružnice ni mogoče šteti za samostojen subjekt, razmerja med njo in matično družbo pa ne za razmerje med samostojnima subjektoma.

ZAKLJUČEK

Primerov, ki obravnavajo vprašanje (ne)obdavčljivosti transakcij, bi lahko v praksi Sodišča EU našli še več. Opisani pa so dovolj, da lahko zaključimo, da se transakcija obdavči le, če:

  • je opravljena v okviru ekonomske dejavnosti osebe, ki šteje za davčnega zavezanca,
  • za plačilo, ki izhaja iz vzajemnega razmerja med dvema samostojnima subjektoma, in
  • je neposredno povezano z opravljeno transakcijo in odvisno od nje.

Kadar pa:

  • pravno razmerje med strankama ne obstaja,
  • plačilo pa je neobvezno, negotovo ali je
  • določeno prisilno, z zakonom, je neodvisno od opravljene transakcije, ali pa predstavlja zgolj »odškodnino«,

pogoji za obdavčljivost transakcije niso izpolnjeni in obveznost obračuna DDV ne nastane, tudi če davčni zavezanec opravi storitve ali dobave blaga v okviru svoje (sicer obdavčljive) dejavnosti. 

Opombe:
1 Kadar je določeno, da je DDV treba obračunati od brezplačne transakcije, to praviloma pomeni, da se po obračunu izhodnega DDV vrne (neupravičeno) odbit vstopni davek, ali da se prepreči, da bi zavezanec izkoristil svoj status tako, da bi se njegova končna potrošnja izognila obdavčitvi.

2 Vprašanje, ali je Tolsma s svojim igranjem opravljal dejavnost, se v obravnavanem primeru ni pojavilo. Inšpektor očitno o tem ni dvomil.

3 V sodbi se je presojalo tudi, ali je storitev občine sploh opravljena v okviru njene ekonomske dejavnosti. Izkazalo se je, da so bili pogoji, v katerih je delovala občina, bistveno drugačni od pogojev, v katerih delujejo drugi davčni zavezanci, saj občina ni ponujala storitev na splošnem trgu prevoza potnikov, temveč se je pojavljala bolj kot prejemnik in končni potrošnik prevoznih storitev, ki jih je nabavila pri prevoznih podjetjih, s katerimi je sodelovala, s tem pa jih je dajala na voljo staršem učencev v okviru svoje dejavnosti javne službe, ki ne šteje za obdavčljivo ekonomsko dejavnost.

4 Pojem »pravično nadomestilo« v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je samostojen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v vseh državah članicah, ki so uvedle izjemo privatnega razmnoževanja, ne glede na možnost, ki je priznana tem državam, da v mejah, določenih s pravom Unije, zlasti z navedeno direktivo, določijo obliko, načine financiranja in pobiranja ter višino tega pravičnega nadomestila (izrek sodbe C-467/08, Padawan SL).

Strokovni članki
Vloga sodnih svetov za zagotovitev učinkovitega sistema sodstva

Primož Rataj, Grega Strban

pišeta: Primož Rataj, Grega Strban

Neodvisno in nepristransko sodstvo je ena izmed temeljnih zahtev za učinkovito vladavino prava. Ti kvaliteti sta dosegljivi zlasti na način, da so imenovanje, odgovornost in razrešitev sodnikov na eni strani, ter določitev obsega pravic in njihovih obveznosti na drugi, ločeni od neposrednega vpliva politike. Ena izmed možnosti za dosego tega cilja je ustanovitev sodnega sveta, ki obstaja v 20 državah članicah Evropske unije (EU) in je posebno sui generis telo, praviloma z ustavnopravno podlago.

Sodni sveti v državah članicah so sestavljeni različno. Razlike so razvidne v številu članov in poklicu, ki ga člani opravljajo. Najnižje število članov je na Nizozemskem, najvišje v Belgiji, v drugih državah članicah pa so prisotne vmesne rešitve. Sodni svet je v nekaterih državah članicah EU sestavljen samo iz sodniških vrst, v preostalih državah članicah pa so prisotni tudi drugi člani. Ti so v Sloveniji in Italiji lahko profesorji prava, odvetniki ali drugi pravniki. V nekaterih državah so člani tudi iz vrst poslancev, tožilstva, ministrstva za pravosodje in odvetniškega združenja. Namen mešane sestave sodnega sveta je preprečiti samoupravljanje sodnikov in zagotoviti boljše ravnotežje moči med sodno, zakonodajno in izvršilno oblastjo. Poleg tega mešana sestava omogoča tudi, da svoje poglede lahko predstavijo posamezniki, ki niso sodniki in so z institucionalne ravni bistveno bolj neodvisni od članov sodnikov. V tuji literaturi se namreč pogosto opozarja na možnost odvisnosti sodnikov v razmerju do predsednikov sodišč, zlasti v tistih državah, kjer je predsednik vrhovnega sodišča eden od članov sodnega sveta ali celo njegov predsednik. V nekaterih državah članicah je prisotna drugačna rešitev, saj predsedniki sodišč ne morejo biti člani sodnega sveta. Te države so sprevidele, da obsežnega kroga pooblastil ni primerno zaupati le ozkemu krogu oseb.

Poleg sestave sodnega sveta se ti v državah članicah EU razlikujejo po pristojnostih, ki jih imajo. Njihova najbolj prepoznana pristojnost je vpetost v postopku izvolitve oziroma imenovanja kandidatov na sodniško funkcijo. Ta se lahko odraža v obliki ocenjevanja in predlaganja kandidatov, predložitve mnenja o kandidatih ali celo s soglašanjem o predlaganih kandidatih za funkcijo sodnika. Poleg tega imajo sodni sveti v nekaterih državah članicah pristojnost predlagati kandidate za položaj predsednika sodišča, podati mnenje ali celo izvoliti predsednike sodišč.

Preberite daljšo različico tega in še vrsto drugih koristnih prispevkov ter se naročite na Pravnik, najstarejšo slovensko pravno revijo, ki jo izdajata Zveza društev pravnikov Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novosti pri napotenih delavcih

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar, številka 470/2017

V Sloveniji bo treba opraviti najmanj 25 odstotkov prometa, ki se ga ustvari v EU.

Državni zbor je sprejel Zakon o čezmejnem opravljanju storitev (ZČmlS), določbe katerega bodo morali delodajalci, ki bodo napotovali zaposlene na delo v tujino, upoštevati oziroma spoštovati od 1. januarja 2018 dalje. Z istim dnem se bodo prenehale uporabljati nekatere določbe Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev.

Kaj prinaša novi zakon?

Zakon določa pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, s sedežem v Republiki Sloveniji začasno izvajajo storitve v drugi državi članici EU in pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, s sedežem v drugi državi članici EU, začasno izvajajo storitve v Republiki Sloveniji.

V oktobrski številki revije Denar smo pisali o predlogu Zakona o čezmejnem izvajanju storitev oziroma kaj ureja. Državni zbor je 17. februarja 2017 sprejel Zakon o čezmejnem izvajanju storitev, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 10/2017 z dne 27. februarja 2017. Besedilo sprejetega zakona se v primerjavi z objavljenim predlogom v nekaterih delih dopolnjuje, v nekaterih delih spreminja, predvsem je pa zasnova posameznih sklopov zakona nekoliko spremenjena in postavljena bolj logično. Zakon ureja čezmejno izvajanje storitev delodajalcev z napotitvijo delavcev na delo in čezmejno izvajanje storitev samozaposlenih oseb, in sicer iz Slovenije v druge države članice EU ter iz drugih držav EU v Slovenijo na podlagi ohranjene vključenosti v obvezna socialna zavarovanja v matični državi.

Cilj oziroma namen zakona je na eni strani preprečevanje zlorab in izogibanj na področju napotitev, s čimer se zagotavlja zaščita napotenim delavcem, ter na drugi strani uskladitev z evropsko zakonodajo, ki predpisuje strožje pogoje za izdajo potrdil A1, potrebnih za napotitev delavcev in delo samozaposlenih v tujini.

Zakon me drugim na novo predpisuje in uvaja tudi:

  • pogoje za izdajo, prenehanje in odpravo potrdil A1 ter določa postopek in pristojni organ,
  • subsidiarno odgovornost v primeru, da tuji delodajalec, ki je podizvajalec ali agencija, svojim napotenim delavcem ne zagotovi plače,
  • sodelovanje med državami članicami EU na področju vročanja odločb in izterjave kazni, ki jih zaradi kršitev predpisov na področju napotitve delavcev naložijo pristojni organi države članice EU, v kateri se storitev izvaja.

Zakon v tretjem členu v enajstih točkah podaja definicije posameznih pojmov, kot so čezmejno izvajanje storitve, delodajalec, država napotitve, država zaposlitve, povezani gospodarski družbi (ta definicija ni bila podana v predlogu zakona), napoteni delavec, naročnik storitve, potrdilo A1 (v predlogu obrazec A1), samozaposlena oseba, tuja samozaposlena oseba in tuji delodajalec.

Čezmejno izvajanje storitev

Delodajalec s sedežem v Republiki Sloveniji lahko čezmejno izvaja storitev v drugi državi članici EU, če se ta izvaja za lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi sklenjene pogodbe z naročnikom storitve, ali na podlagi akta o napotitvi v povezano gospodarsko družbo s sedežem v državi napotitve, ali v okviru zagotavljanja dela delavcev uporabniku s sedežem v državi članici napotitve (enaki pogoji veljajo v primeru napotitve s strani tujega delodajalca, kot bomo videli v nadaljevanju tega članka).

Za samozaposleno osebo velja le pogoj, da ima sklenjeno pogodbo z naročnikom storitve.

Poleg zapisane pravne podlage, ki je zakonsko opredeljena, mora delodajalec izpolnjevati še kar nekaj drugih predpisanih pogojev, in sicer da:

  • običajno opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji (predlog zakona je določal opravljanje znatnega dela dejavnosti v Republiki Sloveniji, kar je pomenilo, da mora v Sloveniji opraviti najmanj 25 odstotkov prometa, ki ga ustvari v EU),
  • ne krši pomembnejših določb delovnopravne zakonodaje, ki se nanašajo na pravice delavca,
  • napoteni delavec običajno ne opravlja dela v državi napotitve,
  • se storitev izvaja v okviru dejavnosti, za katero je delodajalec registriran v Republiki Sloveniji, razen v primeru napotitve delavca v povezano gospodarsko družbo.

Običajno opravljanje dejavnosti pomeni:

  1. da je delodajalec najmanj dva meseca vpisan v Poslovni register Slovenije,
  2. da ima delodajalec odprt transakcijski račun, ki je prijavljen v davčni register in ni blokiran,
  3. da ima delodajalec najmanj enega delavca, ki je vključen v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji vsaj šest mesecev oziroma od ustanovitve, če je to obdobje krajše – velja za delodajalca, ki ima zaposlenih od pet do deset delavcev, ali da ima pod enakimi pogoji najmanj tri delavce, vključene v obvezna socialna zavarovanja – velja za delodajalca, ki zaposluje več kot deset delavcev,
  4. da v zadnjih dvanajstih mesecih, oziroma če je obdobje od ustanovitve krajše, potem od ustanovitve naprej, skupno število ur vključitve vseh delavcev, ki so zaposleni pri delodajalcu v zadnjih dvanajstih mesecih, v obvezna socialna zavarovanja na podlagi napotitve ni preseglo 80 odstotkov skupnega števila ur vključitve istih delavcev v obvezna socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja pri istem delodajalcu. V potrditev vsem zapisanim pogojem mora delodajalec pod kazensko in materialno odgovornostjo podati izjavo, da v Republiki Sloveniji dejansko običajno opravlja dejavnost.

Delodajalec ne sme biti kršitelj delovnopravne zakonodaje, kar izpolnjuje, če:

  1. v zadnjih treh letih ni bil več kot enkrat pravnomočno kaznovan zaradi prekrška v zvezi s plačilom za delo, delovnim časom ali zaposlovanjem na črno,
  2. je za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge za izdajo potrdila A1 oziroma za obdobje od ustanovitve naprej, če je to obdobje krajše, redno predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja in iz tega naslova nima neporavnanih zapadlih obveznosti. Gre za določbo, ki sicer ne izhaja iz predpisov EU, jo pa Republika Slovenija zaradi množičnih kršitev pravic napotenih delavcev uvaja iz razlogov javnega interesa.

Da bi se štelo, da napoteni delavec običajno ne opravlja dela v državi napotitve, mora biti ta vsaj 30 dni neprekinjeno vključen v obvezna socialna zavarovanja na podlagi zaposlitve za polni delovni čas ali na drugi zakonski podlagi v Republiki Sloveniji. V zvezi z zahtevo glede zaposlitve za polni delovni čas zakon določa dve izjemi, in sicer v primerih, ko gre za delavca, ki je vključen v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji na podlagi zaposlitve za krajši delovni čas od polnega, če je ta skrajšan na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali starševskem varstvu, oziroma če je zaposlen za krajši delovni čas že vsaj šest mesecev.

Za samozaposleno osebo je predpisanih znatno manj pogojev. Samozaposlena oseba mora za čezmejno izvajanje storitev imeti z naročnikom sklenjeno pogodbo. Poleg tega lahko izvaja le tiste storitve, ki spadajo v okvir njene registrirane dejavnosti, ki jo običajno opravlja v Republiki Sloveniji. Slednji pogoj je izpolnjen:

  1. če je samozaposlena oseba vsaj dva meseca vpisana v Poslovni register Slovenije,
  2. če je že vsaj dva meseca vključena v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji kot samozaposlena in
  3. če nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. Enako kot delodajalec mora tudi samozaposlena oseba pod kazensko in materialno odgovornostjo izjaviti, da dejansko običajno opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Podjetje kot bistveni dejavnik poslovnih kombinacij (združitev) po SRS 2016 in MSRP 3

revija SIR*IUS

piše: Saša Jerman, vir: revija SIR*IUS, številka 2/2017

Računovodska obravnava in predstavitev učinkov transakcij s podjetji v letnih poročilih družb, ki so vključene v transakcije, je eno od zahtevnejših področij računovodenja. Poleg tega gre za transakcije, ki jih družbe opravljajo občasno in vključujejo velike investirane vrednosti. Te transakcije je Evropska unija na predlog Odbora za Mednarodne računovodske standarde uredila v ločenem Mednarodnem standardu računovodskega poročanja, in sicer v MSRP 3 – Poslovne kombinacije. Transakcije s podjetji so v MSRP 3, prilogi A opredeljene kot transakcije ali drugi poslovni dogodki, v katerih prevzemnik pridobi obvladovanje enega ali več podjetij. Ne glede na spreminjanje formalne opredelitve transakcij s podjetji v MSRP 3 je bistvo teh transakcij vedno v prevzemu podjetja.

1. UVOD

Transakcije s podjetji so po MSRP 3 (IASB, 2015) transakcije ali drugi dogodki, v katerih prevzemnik pridobi obvladovanje nad enim ali več podjetji. Tej opredelitvi skladno z MSRP 3, prilogo A ustrezajo tudi transakcije, ki se včasih imenujejo "prave spojitve" ali "spojitve enakih". V angleškem izvirniku se opredelitev transakcij s podjetji glasi: "A transaction or other event in which an acquirer obtains control of one or more businesses."Že jezikovna razlaga citirane določbe omogoča bistvo transakcij s podjetji:

  • v transakciji s podjetji se zahteva prevzem obvladovanja (angl. obtain of control)oziroma zahteva, da prevzemnik pridobi obvladovanje nad enim ali več podjetji;
  • v transakciji s podjetji se zahteva, da je predmet prevzema podjetje v ekonomskem smislu, to je povezan niz aktivnosti in premoženja, s katerimi se lahko ravna in o katerih se odloča zagotavljanje donosa v obliki dividend, nižjih stroškov ali drugih gospodarskih koristi neposredno naložbenikom ali drugim lastnikom, članom ali udeležencem.

Bistvena elementa transakcij s podjetji sta torej dva: prevzem in podjetje. Brez prevzema in podjetja posel ne more biti računovodsko obravnavan kot transakcija s podjetjem po MSRP 3. Zato se MSRP 3 tudi ne uporablja za tiste transakcije s podjetji, pri katerih bodisi ne gre za prevzemno transakcijo ali ne gre za prevzem enega ali več podjetij.

Iz MSRP 3 so zato v 2. točki (IASB, 2015) izključene:

  • Transakcije, v katerih prevzemnik ne pridobi obvladovanja nad drugim podjetjem (ni prevzema).
  • Transakcije, v katerih prevzemnik pridobi skupno obvladovanje nad drugim podjetjem (prevzemnik obvladuje eno podjetje ali več podjetij skupaj z ostalimi osebami, zato jih sam ne obvladuje – ni prevzema). Za transakcije, v katerih prevzemnik pridobi skupno obvladovanje, se uporablja MSRP 11 – Skupni aranžmaji. Računovodska obravnava je odvisna od tega, ali gre za skupaj obvladovano podjetje (skupni podvig) ali za skupaj obvladovano dejavnost. V nobenem od navedenih položajev pa računovodska obravnava ni primerljiva z MSRP 3, ki je rezervirana za računovodenje prevzemnih transakcij, zato se dobro ime pri skupnih aranžmajih ne pripozna.
  • Transakcije nakupa sredstva ali skupine sredstev, ki nimajo lastnosti podjetja. Pri nakupu sredstev ali skupine sredstev prevzemnik začetno pripozna posamezna pridobljena opredeljiva sredstva (vključno z neopredmetenimi sredstvi) in prevzete obveznosti. Nabavno vrednost transakcije je treba razporediti na posamezna opredeljiva sredstva in obveznosti na podlagi njihove relativne poštene vrednosti na datum nakupa. Takšna transakcija prav tako ne povzroči dobrega imena.
  • Transakcije s podjetji pod skupnim upravljanjem (ni prevzema).

Prevzemnik lahko po točki B5, MSRP 3 prevzame obvladovanje prevzetega podjetja na več različnih načinov, na primer (IASB, 2015):

  • Prenos denarja, denarnih ustreznikov ali drugih sredstev (vključno s prenosom svojega podjetja). Nakupna transakcija (angl. asset deal) v zameno za denar, v katerem prevzemnik odkupi skupino sredstev, ki ustreza podjetju (obratu), je transakcija s podjetjem. V praksi je mogoče zaznati napačno predpostavko, da je transakcija s podjetjem zgolj transakcija prevzema, v kateri prevzemnik v zameno izda kapitalske instrumente (združitve, delitve), kar je napačno. Menim, da je k temu veliko pripomogel tudi napačni prevod transakcij s podjetjem iz Uredbe Evropske komisije (ES) št. 1126/2008, to je "Poslovne združitve".
  • Nastanek obveznosti. Nakupna transakcija, ki jo prevzemnik deloma ali v celoti poravna s prevzemom obveznosti prodajalcev, je transakcija s podjetjem.
  • Izdajanje deležev v lastniškem kapitalu. Taka transakcija se izvede v postopkih združitev in delitev družb.
  • Zagotavljanje več kot ene vrste nadomestila.
  • V določenih položajih brez prenosa nadomestila. Prevzemnik npr. pridobi obvladovanje, če:
    - prevzeto podjetje odkupi zadostno število lastnih delnic, da prevzemnik pridobi obvladovanje (lastne delnice namreč nimajo glasovalnih pravic),
    - ali potečejo manjšinske pravice veta, ki so prej prevzemniku preprečevale obvladovanje prevzetega podjetja, v katerem je imel prevzemnik večinske glasovalne pravice.

Ker se transakcije s podjetji lahko izvedejo na več različnih načinov oziroma se podjetja prevzemajo v zameno za različne oblike nadomestil (denar, druga sredstva, prevzem obveznosti, izdajo kapitalskih instrumentov), imajo lahko transakcije s podjetji različne pojavne oblike. Pri vseh pojavnih oblikah transakcij je bistveno, da prevzemnik prevzame drugo podjetje, po točki B6, MSRP 3 pa vključujejo med drugim tudi naslednje pojavne oblike (IASB, 2015):

  • Prevzeta družba, ki je nosilka enega ali več podjetij, postane odvisna družba prevzemnika, kar pomeni, da sta prevzemnik in prevzeta družba ločeni pravni osebi, kjer je prevzemnik obvladujoča družba, prevzeta družba pa odvisna družba. V takem položaju mora prevzemnik pravila MSRP 3 uporabiti v konsolidiranih računovodskih izkazih.
  • Pravni prevzem čistih sredstev enega ali več podjetij s strani prevzemnika. V takem položaju sta možni dve podobliki:
  • prevzem se izvede v postopku združitve ali delitve z izdajo deležev v lastniškem kapitalu prevzemnika, kot ga pravno opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1, 2009),
  • ali pa s pogodbo o nakupu podjetja od prodajalca in poravnavo z denarjem ali drugimi sredstvi prevzemnika.
  • Vse družbe, ki so vključene v transakcijo, prenesejo svoja čista sredstva, ali lastniki prenesejo svoje deleže v lastniškem kapitalu teh družb v novo ustanovljeno družbo (po ZGD-1 gre za posel spojitve ali za zamenjavo kapitalskih deležev).

Enako kot MSRP 3 tudi SRS 2016 v 6. točki Okvira v Uvodu k SRS 2016 transakcijo s podjetji opredeljuje kot transakcijo ali drug poslovni dogodek, v katerem prevzemnik pridobi obvladovanje enega ali več podjemov. SRS 2016 so primerjalno s SRS 2006 spremenile pojma:

  • "poslovna združitev" v "poslovno kombinacijo (združitev)" in
  • "poslovni subjekt" v "podjem".

Obe pojmovni spremembi nimata le formalnega značaja, temveč želita že na pojasnjevalni ravni jasno določiti:

  • da transakcije s podjetji niso zgolj združitve po ZGD-1. Te so praviloma same zase prej izjema kot pravilo prevzemne transakcije. V večini primerov gre le za pravne združitve, ki v trenutku združitve nimajo značaja prevzema, ker se je ta zgodil npr. pred pravno združitvijo, ali zato, ker do prevzema nikoli ni prišlo (npr. pri transakcijah med subjekti pod skupnim upravljanjem);
  • da pri prevzemu ne gre nujno za prevzem poslovnega subjekta, temveč je bistvo, da se prevzame podjem (podjetje), ki je lahko tudi del poslovnega subjekta (npr. v transakcijah oddelitev s prevzemom, v transakcijah asset deal).

SRS 2016 namesto pojma podjetje, ki se je po SRS 2006 uporabljal kot izraz za poslovni subjekt (to je pravno osebo, npr. družbo), uporablja pojem podjem, ki ga opredeljuje enako kot MSRP 3: za podjem se šteje povezana celota aktivnosti in sredstev, ki je lahko predmet upravljanja in vodenja za namene zagotavljanja donosa v obliki dividend ali udeležbe v dobičku, nižjih stroškov ali drugih gospodarskih koristi neposredno investitorju ali drugim lastnikom ali udeležencem. Pri podjemu gre lahko za pravno osebo ali pa tudi ne.

Hkrati je treba izpostaviti, da je podjetje (za davčne namene imenovano obrat) bistveni pogoj za davčno nevtralne transakcije s podjetji. Opredelitev in razlike med pojmom podjetje po MSRP-jih in SRS-jih ter pojmom obrat po ZDDPO-2 so v drugem delu tega prispevka.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Energetska prihodnost Evropske unije – obnovljivi viri energij

revija Javna uprava

piše: Tadej Baloh, vir: revija Javna uprava, številka 3-4/2015

Evropska unija je neto uvoznik energije. Svojo energetsko neodvisnost želi izboljšati s hkratnim zmanjševanjem negativnih antropogenih vplivov na ozračje, kar privede do spodbujanja rabe obnovljivih virov energije. Pravni okvir njihovega spodbujanja predstavlja Direktiva 2009/28/EC, ki med svojimi glavnimi cilji določa 20% uporabo obnovljivih virov v končni rabi energije do leta 2020. Začrtani so prav tako individualni pravno obvezujoči cilji po samih državah članicah. Uspešnost spodbujanja obnovljivih virov energije se, predvsem zaradi uporabe različnih podpornih mehanizmov, med državami članicami močno razlikuje. Dodatno oviro pri napredku predstavljajo tudi administrativne ovire, ki zasebne vlagatelje odvračajo od gradnje potrebne infrastrukture.

1. Uvod

Evropska unija (v nadaljevanju »EU«) je ena izmed najbolj energetsko odvisnih regij na svetu, saj uvozi več kot polovico svoje porabljene energije. Odvisnost od energetske dobave s strani držav izven EU pomeni za Evropsko skupnost vprašljivo energetsko varnost in s tem možnost večje ekonomske in politične škode v primeru nenadnih političnih sprememb. Energetska vprašanja posledično predstavljajo najpomembnejša strateška vprašanja EU.

Ključ do energetske varnosti EU so zaradi pomanjkanja tradicionalnih energijskih virov predvsem obnovljivi viri energije. Zaradi zagotavljanja energetske neodvisnosti predstavljajo racionalno izbiro, hkrati pa vzpodbujajo varovanje okolja, oziroma zmanjšujejo negativne antropogene vplive na ozračje. Ob tem velja poudariti, da tudi uporaba obnovljivih virov povzroča nekatere negativne vplive na okolje in prostor. Hidroelektrarne s spreminjanem pokrajine v veliki meri prispevajo k izgubi pomembnih ekosistemov, vetrne elektrarne prestavljajo grožnjo pticam, sončne elektrarne pa izgubo habitatov. Prav tako sama izdelava infrastrukture za namen pridobivanja energije iz obnovljivih virov prispeva k onesnaževanju okolja. Evropska unija, ki poleg predhodno navedenih primerov posebej spodbuja še uporabo biogoriv kot obnovljivega vira energije, se s tem sooča s številnimi novimi okoljskimi obremenitvami. Pri spodbujanju vpeljevanja uporabe obnovljivih virov energije je zato potrebna kritičnost.

Evropska unija postaja vodilna sila v zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in postavljanju zavezujočih ciljev glede uporabe in proizvodnje čistejših virov energije. Njen vpliv sega celo v mednarodno skupnost, kjer prepričuje ostale države k sledenju njenemu zgledu in vzpostavitvi podobnih mehanizmov.

Namen besedila je preučiti politično in pravno ureditev obnovljivih virov energije na področju EU. Pregledali in analizirali bomo sprejete pravne dokumente ter raziskali njihovo izvajanje po državah članicah s primeri dobrih in slabih praks. Pogledali bomo primerjalno pravni razvoj tretjih držav, v obzir vzeli nedavno sprejet Pariški podnebni dogovor ter zaključili z razpravo o energetski prihodnosti EU.

2. Pravni okvir

Pregled obnovljivih virov energije na ravni Evropske unije začenjamo z zgodovinskimi začetki ureditve. Prvotni cilji so bili začrtani leta 1997 z Belo knjigo o obnovljivih virih energije, ki je bila podlaga za prvi sklop direktiv s tega področja. Precejšni vpliv je imel tudi Kjotski protokol, sprejet leta 1997 na konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah. Evropska unija se je tam zavezala zmanjšati emisije toplogrednih plinov, kar je pospešilo večjo uporabo obnovljivih virov energije. Tovrstna vprašanja so se posledično čedalje bolj reševala na enotni evropski ravni, kar je v nadaljevanju privedlo do sprejetja prvotnih direktiv glede spodbujanja rabe energije iz obnovljivih virov. Direktivi 2001/77/EC ter 2003/30/ES sta določali, da do leta 2010 energija pridobljena iz obnovljivih virov prispeva vsaj 12% h končni rabi energije, 21% h končni rabi elektrike ter 5,75% h končni rabi v transportnem sektorju na celotni ravni EU. Navedeni cilji direktiv so bili pravno nezavezujoči, kar je pripeljalo do skromnega napredka pri njihovem doseganju.

Evropska komisija je v nadaljevanju začela postavljati dolgoročno strategijo ter podala številne predloge za vzpostavitev novega zakonodajnega mehanizma do leta 2020. Nova in trenutno veljavna Direktiva 2009/28 EC (vnadaljevanju »direktiva«) je bila sprejeta leta 2009. Nadomešča dve starejši direktivi in obnovljive vire energije ureja enotno. Poleg tega uvaja pravno zavezujoče cilje, kar je predstavljalo odločilni premik v energetski politiki EU. Začelo se je neposredno spodbujanje trajnostnega energetskega razvoja ter nastanek številnih nacionalnih shem namenjenih spodbujanju obnovljivih virov energije. Pravno obvezujoči standardi v primeru kršitve direktive omogočajo Evropski komisiji začetek pravnih postopkov proti državam članicam po 258. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju »PDEU«). Države članice so odgovorne za dosego zastavljenih ciljev. Začne se novo poglavje v Evropski energetski zgodovini.

Glavni cilj direktive predstavlja 20% izboljšanje energetske učinkovitosti, 20% zmanjšanje emisij toplogrednih plinov glede na leto 1990 ter skupno 20% uporabo obnovljivih virov v bruto končni rabi energije do leta 2020. Vsi trije cilji so medsebojno povezani, saj predvsem večja energetska učinkovitost pomeni lažje doseganje zastavljenih ciljev v obnovljivih virih energije.

Splošni evropski cilj je razdeljen na različne vrednosti po državah članicah, saj imajo le-te raznovrstne naravne danosti ter različne kombinacije virov energije. Vsaka Evropska država ima določene svoje individualizirane cilje, kar naj bi zagotavljalo pošteno in ustrezno porazdelitev obveznosti. Skladno s to obveznostjo so države članice posredovale in izoblikovale t. i. nacionalne akcijske načrte za obnovljivo energijo, v katerih so opredelile svoje predvidene ukrepe. Direktiva za dosego teh ciljev predlaga nekatere podporne mehanizme, vendar je njen poudarek predvsem na diskreciji držav članic.

V transportnem sektorju so določene posebne ciljne vrednosti. Zastavljena ciljna vrednost je določena za vse članice enako ter znaša 10% celotne rabe energije iz obnovljivih virov, saj je trgovanje z gorivi v prometu enostavno. Po mnenju direktive tako ni treba upoštevati posameznih značilnosti držav članic. Kot najpomembnejši vir obnovljive energije za dosego tega cilja so predlagana biogoriva. Direktiva pri tem sama opozarja, da mora biti njihova proizvodnja trajnostna, brez uničevanja biološko raznovrstnih zemljišč, brez nepotrebne širitve kmetijskih zemljišč in negativnega vpliva na kmetijske ter prehrambene izdelke. Sprememba gozdnih površin v obdelovalne površine za pridobivanje biogoriv lahko celo povzroči povečanje toplogrednih izpustov, kar je v popolnem nasprotju s trenutnim namenom ureditve.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.