Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 14. februar 2017 / številka 5

Matej Košmrlj je univerzitetni diplomirani matematik, sicer pa izvršni direktor svetovno uveljavljenega Euro Plusa, krovnega podjetja skupine NiceLabel. Podjetje, ki izvozi 98 odstotkov proizvodnje, je prejemnik Zlate gazele 2016. V pogovoru z njim nas je zanimalo, kaj manjka inženirjem, da bi bili tudi v poslu bolj uspešni: »Ena prvih napak mnogih inženirjev je, da bi že razvili in naredili, vse bi bilo super, s prodajo pa se ne bi ukvarjali,« je med drugim dejal naš sogovornik.

V današnji Temi tedna nam Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon., predstavlja prispevek z naslovom Slaba novica o dobrem imenu. Zadnji dan januarja 2017 nas je FURS presenetil z novico, da odhodki iz naslova amortizacije dobrega imena v letu 2016 enako kot v kasnejših davčnih obdobjih niso davčno priznani. Ta novica je po mnenju avtorice zanimiva z dveh vidikov. Prvi vidik je ta, da se z njeno vsebino zavezanci ne strinjamo. Drugi vidik pa je čas, v katerem je bila izdana – v januarju 2017 za leto 2016.

S pravnega področja izpostavljamo članek Primerjalnopravna analiza zasnov, notranja členitev in najpomembnejše vsebinske prvine štirih novejših pravilnikov institucionalnih arbitraž, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Izzivi alternativnega reševanja sporov v upravnih razmerjih v Sloveniji in širše. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Oddajanje na Hrvaškem, s finančnega področja pa članek z naslovom Pravilo podjetniške presoje in možna vloga notranjega revizorja v zvezi z njim.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Matej Košmrlj: Slovenska pamet je dobra za ves svet

Matej Košmrlj

TFL Glasnik:
G. Košmrlj, ste izvršni direktor Euro Plusa, krovnega podjetja skupine NiceLabel, po izobrazbi univ. dipl. matematik. Podjetja imate po vsem svetu, ponujate pa, preprosto povedano, programsko opremo za izdelavo pametnih oznak s pomočjo etiket oziroma neposredno na izdelkih. Podjetje je prejemnik zlate gazele 2016, pred tem že dvakrat srebrne, izvozite 98 odstotkov. Na kaj ste najbolj ponosni?

Matej Košmrlj:
Da nam je uspelo zgraditi globalno podjetje. Da smo iz nekega Kranja prišli do 110 sodelavcev po vsem svetu, da imamo v naši panogi v svetovnem merilu najboljše tehnološke rešitve.

TFL Glasnik:
Vse skupaj se je začelo tukaj, v Kranju oziroma v Šenčurju. Vaš ustanovitelj je Zvone Duplančič, tudi matematik, začeli ste pred dobrimi dvajsetimi leti.

Matej Košmrlj:
Podjetje Euro Plus je iz leta 1993, začetki segajo že v čas pred tem, torej delujemo že skoraj četrt stoletja.

Matej Košmrlj

 

TFL Glasnik:
Iz čiste ničle. V podjetje ste prišli kot študent, danes ste izvršni direktor.

Matej Košmrlj:
V podjetju sem že 22 let, izvršni direktor sem zadnjih devet let.

 

TFL Glasnik:
Od kod ideja? Duplančič je matematik.

Matej Košmrlj:
Jaz tudi, več nas je matematikov. Okoli leta 1990 je obstajala potreba po tiskanju etiket s črtnimi kodami. Začeli smo tako, da smo dodajali šumnike v tiskalnike, ki tega niso podpirali. Nekdo je to moral narediti. Naša ekipa je to naredila tako dobro, da je to opazil tudi japonski proizvajalec industrijskih tiskalnikov SATO, ki je naročil dodatno programsko opremo. Ta se je nato uveljavila po vsej Evropi.

Eden bistvenih in pogumnih preskokov je bil, da smo se odločili za lastno blagovno znamko NiceLabel. Euro Plus je bil dotlej nekakšen podizvajalec, saj smo 80 odstotkov prometa ustvarili s programsko opremo za omenjeno japonsko podjetje SATO. Po uvedbi lastne znamke smo začeli sodelovati z večjim številom podjetij in postajali mednarodno vse bolj prepoznavni. Zdaj pod svojo blagovno znamko prodamo od 90 do 95 odstotkov programskih rešitev.

Matej Košmrlj

 

TFL Glasnik:
Prav ste rekli, pogumna odločitev. Raje bi rekla, da je bila to vizionarska odločitev.

Matej Košmrlj:
V naši zgodovini ni šlo samo za eno ključno odločitev. Prvo sem že omenil, druga je bila, da smo leta 2001 aktivno vstopili tudi na ameriški trg in da smo svoje ambicije postavili še višje: ni namreč dovolj le tehnološko dober izdelek, imeti mora tudi ustrezno komercialno podporo. Začeli smo graditi mednarodno vodstveno ekipo. Če hočeš biti ne le v tehnološkem smislu, temveč tudi po prodaji številka ena, potem to težko dosežeš zgolj s slovensko ekipo. Kar četrtina našega svetovnega trga je v Ameriki.

 

TFL Glasnik:
Kako ste se lotili tega? Kaj pa proizvodnja, je tukaj?

Matej Košmrlj:
Razvoj oziroma 'proizvodnja' je že od začetka tukaj. Osnovni izdelek je bil zasnovan in ustvarjen v Sloveniji, v tujini smo poskrbeli za prilagoditve izdelkov lokalnim naročnikom in za tehnično podporo. Danes globalna tehnična ekipa šteje 27 ljudi v različnih državah, seveda jih je še vedno večina v Sloveniji.

 

TFL Glasnik:
Kako poteka zgodba, ko prispe naročilo? Med vašimi strankami so velike multinacionalke, ki so povsod. Kako zadostite tej raznolikosti?

Matej Košmrlj:
Stranka lahko pri nas kupi standardni program ter sama oblikuje in natisne etiketo. Takih paketov, ki jih lahko kupi kdor koli – lahko greste na internet in naročite – prodamo tudi do 10.000 po vsem svetu. To je 'nižji', množični segment. Največjo rast dosegamo v segmentu prilagojenih rešitev za velika podjetja, centraliziranih, strežniških rešitev, kjer naša programska oprema omogoča ne le oblikovanje, temveč tudi tiskanje, integracijo v druge poslovne sisteme in nadzor procesa označevanja. Gre za velike sisteme označevanja v proizvodnji in logistiki s po več sto tiskalniki. Te projekte izvaja naša posebna ekipa za strokovne storitve glede na povsem specifične potrebe naročnikov; sodelovanje traja daljše obdobje, finančno gre za projekte, vredne nekaj deset ali sto tisoč evrov in več, njihova vrednost za podjetja pa je v praksi bistveno večja, saj jim pomaga preprečevati večmilijonsko škodo, ki bi jo lahko utrpeli na račun zastojev v oskrbovalni verigi, odpoklica izdelkov, tožb itd. na račun nepravilnih oznak.

Matej Košmrlj

 

TFL Glasnik:
Pamet vsega tega kreiranja je potem tukaj, v Sloveniji?

Matej Košmrlj:
Da, naši inženirji vse kreirajo, 'lokalci' pa prilagodijo. Vendar znanje ni problematično. Prodati je treba.

 

TFL Glasnik:
Osebno navijam za katere koli inženirje na vodilnih mestih. Seveda za tiste, ki kažejo vsaj malo nagnjenja k vodenju. Vsi, ki so to dosegli, so odlični. V zvezi s tem je zanimiva vaša ameriška izkušnja, da prodaje ne moreš pustiti drugim, moraš jo obvladovati sam. Za Slovenijo je precej značilno, da prisegamo (in ga tudi dosegamo) na vrhunsko znanje, v poslu in prodaji pa nam vsi ti strokovnjaki pobegnejo.

Matej Košmrlj:
Ena prvih napak mnogih inženirjev je, da bi že razvili in naredili, vse bi bilo super, s prodajo pa se ne bi ukvarjali. Pri nas je bilo podobno. Naš izdelek je neodvisni ameriški ocenjevalec že leta 2006 razglasil za najboljšega v panogi, ocena se je nato ponavljala nekaj let zapovrstjo. Konkurenca pa je takrat prodajala od tri- do sedemkrat več. Torej ni najpomembnejša zgolj kakovost izdelka.

Kako to prodati? Pomembno je, da ne prepustiš nadzora drugim – torej, vi v ZDA samo prodajajte, mi pa bomo naredili, kar hočete. Imeti je treba prodajne ambicije in zaposliti prave ljudi, obenem pa obdržati nadzor. In seveda načelo 'win-win'. Tu v Sloveniji sem doživel vprašanje v slogu: jaz bi odprl podjetje v ZDA, Američan naj da denar, naj tvega, ali projekt uspe, jaz bi bil lastnik … To je pravljica, tega ni.

 

TFL Glasnik:
Ali podjetja, ki jih odpirate po svetu, sledijo temu načelu? Kako ste se naučili postaviti se zase, zadržati nadzor prodaje?

Matej Košmrlj:
Ne vem, malo moraš biti tudi vizionar, pa tudi trmast in vztrajen. Ameriška zgodba nas je marsikaj naučila. Predvsem tega, da nikoli ne smeš, kot sem že rekel, izpustiti iz rok prodaje in nadzora nad njo. To je ključ do uspeha. Iz take filozofije je potem šlo enostavno naprej. Zdaj smo ustvarili mini globalno korporacijo – vsa podjetja, ki so ustanovljena po vsem svetu, so povezana, lastništvo je v naših rokah, in od tu, iz Slovenije, koordiniramo vse aktivnosti, še zlasti prodajne, jih usmerjamo, imamo letna srečanja z vsemi.

Matej Košmrlj

 

TFL Glasnik:
Da Slovenci sebe postavijo na vrh in so glavni pri koordinaciji in nadzoru, prodaji in seveda tudi razvoju, je zares vse pohvale vredno! Čestitam vam za tako držo, tako se dela, prva slovenska mini globalna korporacija!

Matej Košmrlj:
Hvala lepa. Verjamem, da so tudi to, seveda poleg vseh finančnih kazalcev, prepoznali v kriterijih ocenjevanja gazel, ki so, mimogrede rečeno, izjemno strogi in zelo profesionalni, kar dokazuje tudi to, da skoraj vsa podjetja, ki so prišla v vrh tega izbora, vsako leto samo še napredujejo in rastejo.

 

TFL Glasnik:
Za konec: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Matej Košmrlj:
Naj bodo ambiciozni in pogumni. Se splača.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa PressKatja Kodba, s.p.

Matej Košmrlj

Tema tedna
Slaba novica o dobrem imenu

univ. dipl.ekon. Silva Koritnik Rakela

piše: univ. dipl. ekon. Silva Koritnik Rakela, Izobraževalna hiša Cilj

Uvod

Zadnji dan januarja 2017 nas je FURS presenetil z novico z naslovom Odhodki iz naslova amortizacije dobrega imena v letu 2016 enako kot v kasnejših davčnih obdobjih niso davčno priznani. Ta novica je zanimiva z dveh vidikov. Prvi vidik je ta, da se z njeno vsebino zavezanci ne strinjamo. Drugi vidik pa je čas, v katerem je bila izdana – v januarju 2017 za leto 2016.

Čeprav je bila novica objavljena na spletni strani FURS, pa je iz vsebine razvidno, da je pravzaprav samo ponovna objava besedila, ki ga je predlagatelj vključil v obrazložitev Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb.

Kaj prinaša »slaba« novica

Dobro ime je zelo specifična kategorija bilance stanja, katere računovodska obravnava se v letu 2016 razlikuje glede na izbrano zbirko računovodskih standardov. O tem smo v Glasniku že pisali maja 2016 v članku Dobro ime v letu 2016.

Računovodska pravila za leto 2016 so bila jasna že s 1. januarjem 2016 in enako bi morala biti jasna tudi davčna pravila. Vendar naslov te novice zavezancem pove, da so v zmoti, ker so razumeli, da bodo odhodki iz naslova amortizacije v letu 2016 še davčno priznani. In pri tem svojem razumevanju bodo v davčnih obračunih tudi vztrajali.

Članek, ki sem ga omenila zgoraj, sem končala s pričakovanjem, da bo FURS izdal kakšno pojasnilo. Pričakovali smo tudi spremembe ZDDPO-2, ki bi zavezance postavil v enak davčni položaj ne glede na izbrani računovodski okvir. Upamo, da bo glas stroke (u)slišan v letu 2017, saj je po mnenju predlagatelja s trenutno rešitvijo ZDDPO-2 dosegel ravno to, da ne bi prihajalo do neenakopravne davčne obravnave uporabnikov MSRP in uporabnikov SRS. O tem v kakšnem drugem članku. Zdaj se osredotočimo na leto 2016.

Ko podrobneje preberemo novico, vidimo, da obrazložitev Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, št. 00712-25/2016/11, z dne 8. septembra 2016 med drugim navaja, da je določba novega osmega odstavka 33. člena ZDDPO-2 zgolj pojasnjevalne narave. In osmi odstavek se glasi: »Ne glede na določbe prvega do petega odstavka tega člena se amortizacija dobrega imena ne prizna kot odhodek.« Takoj za tem nas novica še enkrat preseneti.

Razložijo nam, da amortizacija dobrega imena v skladu s petim odstavkom 33. člena sploh ni mogoča. Tako naj bi bilo že od nekdaj. Peti odstavek je namenjen določitvi najvišjih davčno priznanih stopenj amortizacije. Vsebuje osem točk in v posamezno točko vključuje nekatere postavke iz bilance stanja (več njih v okviru ene točke), ki jih najdemo med opredmetenimi osnovnimi sredstvi, in naložbene nepremičnine. Niso pa poimensko naštete postavke neopredmetenih sredstev. In vendar so se neopredmetena sredstva že do sedaj amortizirala – tako za davčne kot računovodske namene.

V 8. točko petega odstavka 33. člena so vključena »druga vlaganja«, za katera je določena najvišja priznana stopnja amortizacije v višini 10 odstotkov. To 8. točko zavezanci uporabijo vedno, kadar sredstva, ki ga morajo po računovodskih (poslovnih) pravilih amortizirati, ne morejo uvrstiti med sredstva, našteta v predhodnih točkah. Tukaj se umestijo neopredmetena sredstva. Na primer kupljeni patenti, seznami kupcev, stavbne pravice, stroški razvijanja ... In kje je torej dobro ime?

Dobro ime v davčnem obračunu 2016

ZDDPO-2 v 55.a členu, ki opredeljuje, katera vlaganja se lahko uveljavljajo kot olajšave za investiranje, najprej v prvem odstavku našteje neopredmetena sredstva, nato pa iz njih izloči nekatera, za katera olajšave ni mogoče uveljaviti. Tako se tretji odstavek glasi: »Za neopredmetena sredstva iz prvega odstavka tega člena se ne štejejo dobro ime in stvarne pravice na nepremičninah ter druge podobne pravice.«

Dobro ime zadošča računovodskim sodilom za pripoznanje v okviru sredstev podjetja in po računovodskih pravilih zbirke SRS ga je v letu treba amortizirati. Zavezanci ga bodo za poslovne namene amortizirali glede na dobo koristnosti – ta pa je lahko tudi več kot deset let.

Iz davčnega obračuna bodo zavezanci izločili tisti del amortizacije, ki presega stopnjo za druga vlaganja. V ZGD-1 in v SRS 2016 je jasno določeno, da moramo v primeru, ko dobe koristnosti dobrega imena ne moremo določiti – in to je v večini primerov, dobro ime amortizirati v petih letih. V nacionalno zakonodajo smo torej iz 11. člena Direktive 2013/34/EU izbrali najkrajše mogoče obdobje za obračun amortizacije v takih primerih. Direktiva dopušča, da je to obdobje lahko tudi deset let.

Naj ob tem opozorimo, da mora biti obrazložitev obdobja, v katerem se amortizira dobro ime, navedena v pojasnilih k računovodskim izkazom.

In kaj z dobrim imenom v letu 2017

Počakajmo na razvoj dogodkov. Stroka si je enotna, da so davčni zavezanci glede odhodkov, povezanih z dobrim imenom, v neenakem davčnem položaju. Odgovor je razviden iz zgleda v nadaljevanju.

Predpostavimo, da je obdobje koristnosti dobrega imena pet let. Uporabnik zbirke MSRP bo letno slabil dobro ime za 20 odstotkov in bo ta odhodek praviloma davčno priznan, medtem ko amortizacija v okviru SRS v enakem znesku ne bo nikoli davčno priznani odhodek.

Sodna praksa v Sloveniji

V prejšnjem odstavku smo pri odhodkih zaradi oslabitve dobrega imena uporabili besedo praviloma. Zakaj smo uporabili to besedo, je razvidno iz sodbe z evidenčno številko UL0008549, dne 11.3.2014.

Po tej sodbi so odhodki, ki jih omenja 29. člen ZDDPO-2, ki govori o davčno priznanih odhodkih, ki so lahko predmet presoje po kriteriju tega člena, tisti odhodki, ki jih kot take opredeljujejo računovodski standardi. To pomeni, da ni avtomatičnega priznanja odhodkov zaradi slabitve dobrega imena (torej brez preizkusa iz 29. člena ZDDPO-2), pač pa je dejansko določena le zgornja meja davčno priznanih odhodkov iz tega naslova. Odloča torej le o višini priznanih odhodkov iz naslova slabitve dobrega imena, ne pa tudi o njegovi podlagi za priznanje.

Strokovni članki
Primerjalnopravna analiza zasnov, notranja členitev in najpomembnejše vsebinske prvine štirih novejših pravilnikov institucionalnih arbitraž

Krešo Puharič

piše: Krešo Puharič, vir: M. Damjan, V. Žnidaršič Skubic, B. Koritnik (ur.): Izbrani vidiki ustavnega, civilnega in gospodarskega prava: liber amicorum Lojze Ude, septembra 2016, Pravna fakulteta v Ljubljani in Inštitut za primerjalno pravo.

1. UVOD

V pričujoči primerjalnopravni razpravi bodo v okvirih, postavljenih v naslovu, obravnavana ključna določila in pristopi ter izvirne oziroma koristne določbe in manjši ubeseditveni spodrsljaji v štirih novejših oziroma posodobljenih (noveliranih) pravilnikih institucionalnih arbitraž, sprejetih v letih 2013–2015, in sicer:

  1. China International Economic and Trade Arbitration Commission (CIETAC) – Arbitražna pravila 2015,
  2. Vienna International Arbitral Center (VIAC) – Dunajska pravila,
  3. Stalno arbitražno sudište pri Hrvatskoj gospodarskoj komori (SAS pri HGK) – Zagrebška pravila in
  4. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije (SA pri GZS) – Ljubljanska arbitražna pravila.

Že v uvodu je treba opozoriti, da nekatere obravnavane institucionalne arbitraže – ciljno in utemeljeno – namenjajo pozornost navedkom in kazalnikom za oblikovanje podlag za povnanjenje védenja o kakovostnih prvinah zadevne institucije, sočasno pa naj bi bile tudi v funkciji čim bolj verodostojnega seznanjanja možnih uporabnikov njihovih storitev v zvezi z vsem omenjenim.

Tako na primer SAS pri HGK ob dveh instruktivnih listah arbitrov s seznamoma njihovih osebnih imen, strokovnih in akademskih nazivov ter naslovov institucij, pri katerih imajo status zaposlenca, navaja tudi natančen nabor sporazumov o sodelovanju z drugimi institucionalnimi arbitražnimi institucijami. VIAC sklenjene sporazume o sodelovanju razvršča v dve skupini ter ob tem s številčnimi kazalniki predstavlja svoje strokovne dosežke. CIETAC tako kot VIAC objavlja s številkami utemeljene statistične podatke in kazalnike, glede števila in nabora sklenjenih sporazumov o sodelovanju pa omenja le njihovo okvirno število.

Drugače kot pri doslej opisanih vsebinskih značilnosti in pristopov treh obravnavanih institucionalnih arbitraž, SA pri GZS, na primer na svoji spletni strani, uvodoma zapiše: »Več kot 40% vseh primerov pred Stalno arbitražo so spori z mednarodnim elementom,« ter pod naslovom: »Ljubljana na zemljevidu arbitraže«, ob tem v okviru (pre)optimističnega videnja prihodnosti, inter alia, ugotavlja: »Geostrateški položaj, moderen zakonodajni okvir in prenovljena institucionalna podpora Sloveniji omogočajo, da postane najprivlačnejši sedež za arbitraže v regiji.«

V tem uvodnem razdelku bom opozoril še na pomen ureditve podlag, ki naj bi strankam v sporu pomagale pri zagotovitvi koristnih informacij v zvezi z možnostjo izbire nominiranih arbitrov.

Med pristopi obravnavanih institucionalnih arbitraž je treba najprej omeniti SAS pri HGK, ki ima dve informativni listi arbitrov, členjeni in sestavljeni glede na vsebino spora, torej ali gre za spor z mednarodnim elementom, ali pa gre za spor med subjekti z domicilom v hrvaškem pravnem prostoru, torej za spore z nacionalnim elementom, VIAC pa na instruktivni listi razvršča možne arbitre po nacionalnosti in zatem glede na raven njihovega znanja jezikov.

Pristop, ki ga uporablja CIETAC v Arbitražnih pravilih 2015, se vsebinsko razlikuje od navedenih pristopov SAS pri HGK ter VIAC, kar izhaja iz določbe 26. člena: »Nomination or Appointment of Arbitrator«, po katerem lahko stranke v sporu izbirajo med dvema možnostma.

SA pri GZS drugače od doslej obravnavanih pristopov glede nezavezujočih informacij za stranke v sporu, torej tožeči in toženi stranki, ter njunim pooblaščencem o možnih arbitrih, uvrščenih na zadevne instruktivne liste obravnavanih institucionalnih arbitraž, omenjene subjekte le seznanja, da od 1. januarja 2014 ne pripravlja več list arbitrov.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Oddajanje na Hrvaškem

Petra Mlakar

piše: Petra Mlakar, vir: revija Denar, številka 467/2016

Že večkrat sem zapisala, da smo Slovenci mahnjeni na lastnino, na nepremičnine, kot bi zasledovali moto Več nepremičnin, kot imaš, več veljaš? Pri tem pa pozabljamo, da nepremičnina ni samo užitek, ampak je tudi odgovornost in hkrati predstavlja tudi breme lastništva, urejanja, ohranjanja in navsezadnje tudi davkov. Več, kot imaš – in pokažeš – več davka moraš plačati. Po nekaterih podatkih imamo Slovenci v lasti več kot 42.000 nepremičninskih enot na Hrvaškem. In logično je, da tudi FURS zahteva svoj delež od tega. Pa poglejmo problematiko pobliže na podlagi vprašanj, ki ste jih posredovali.

VPRAŠANJE – Primer 1

Gospa M. Z. nam piše: »Sem lastnica poslovnega prostora sredi Zagreba. Poslovni prostor oddajam v najem družbi, ki ima sedež na Hrvaškem. Skladno z dogovorom mi hrvaška družba obračuna in izplača najemnino enkrat letno, do 31. decembra vsako leto. Bruto najemnina znaša 18.000 evrov letno.

Na Hrvaškem so mi obračunali davek po stopnji 12 odstotkov od 70 odstotkov zneska najemnine, kar je zneslo 1.512,00 evrov . Soseda, ki dela na FURS, mi je dejala, da moram ta znesek sporočiti tudi slovenki davčni upravi. Zanima me, zakaj bi morala to prijaviti še v Sloveniji, saj sem davek plačala že na Hrvaškem?«

ODGOVOR:

Vaša soseda je kar imela prav: kot slovenska davčna rezidentka ste dolžni plačevati davek na svetovni dohodek v državi rezidentstva – to pa je Slovenija. Vse fizične osebe, ki se po Zakonu o dohodnini štejejo za davčne rezidente v Sloveniji, morajo na FURS prijaviti vse dohodke, ki so jih dosegli kjerkoli v svetu v določenem koledarskem letu. To pomeni načelo obdavčitve svetovnega dohodka.

Torej morate tudi vi prijaviti vse dohodke, ki jih boste v letu 2016 prejeli kjerkoli v svetu, enako ste morali narediti tudi že za pretekla leta. Če slučajno tega niste naredili, si lahko pomagate s postopkom samoprijave, ko prejete dohodke iz preteklosti sami prijavite na FURS, četudi je že potekel rok prijave.

Skladno z določbami Zakona o davčnem postopku boste najkasneje do 15. januarja 2017 napovedali dohodke od najemnine, ki ste jih prejeli na Hrvaškem, in boste oddali napoved za odmero davka od dohodkov iz oddajanja premoženja (nepremičnin) v najem. V napovedi boste izkazali tudi na Hrvaškem plačani znesek davka.

FURS bo v odločbi izračunal dokončno davčno obveznost in vam izdal odločbo, ki bo vsebovala (med drugim) tudi tele podatke:

  • davčna osnova (znesek najemnine – 10 odstotkov normiranih stroškov) = 16.200
  • Stopnja davka = 25 odstotkov
  • Znesek davka = 4.050,00 evrov
  • Že plačan davek na Hrvaškem = 1.512,00 evrov
  • Obveznost za plačilo = 2.538,00 evrov.

Glede na podatke sodeč, boste morali v Sloveniji doplačati še 2.538 evrov davka od prejete bruto najemnine.

VPRAŠANJE - Primer 2

Naš zvesti bralec Janez ima naslednji problem: »Spoštovani, pred tremi leti sem kupil poslovno zgradbo na Dunaju, Avstrija. Kot fizična oseba jo dajem v najem že vse od prvega dne lastništva. V Avstriji mi najemnik plača najemnino na avstrijski račun. Višino najemnine zmanjša za znesek davka. Letna najemnina je dogovorjena 30.000 evrov, od tega plača 9.000 evrov davka. Letos bom prvič napovedal dohodek iz Avstrije in vas prosim, da mi izračunate, koliko bom moral doplačati v Sloveniji.«

ODGOVOR:

Tudi za vas velja, da bi morali vsako leto napovedati dohodek iz najemnine, ki ste ga prejeli v Avstriji, tudi v Sloveniji na FURS. To še vedno lahko storite, kar vam toplo priporočamo – po postopku samoprijave.

Za leto 2016, velja tudi za preostali dve leti, če so podatki enaki, pa bo FURS v odločbi izračunal takole:

  • dokončna davčna obveznost:
  • davčna osnova (znesek najemnine – 10 odstotkov normiranih stroškov) = 27.000 evrov
  • Stopnja davka = 25 odstotkov
  • Znesek davka = 6.750,00 evrov
  • Že plačan davek v Avstriji = 9.000,00 evrov
  • Za plačilo 0,00 evrov.

V Avstriji ste plačali davka 9.000,00 evrov, kar je več, kot bo znašala obveznost v Sloveniji (6.750,00 evrov). Razliko v znesku tudi ne boste prejeli nazaj.

Tudi s sporazumom o izogibanju dvojne obdavčitve, ki ga je Slovenija sklenila z Avstrijo, si ne morete pomagati. Sporazum določa, da se davek lahko plača v državi, kjer leži nepremičnina. Sporazum ne omejuje stopnje obdavčitve dohodka iz najemnine. Torej je to prepuščeno avstrijski nacionalni zakonodaji.

Po sporazumu mora Slovenija upoštevati plačani davek iz Avstrije kot odbitek davka, vendar (tako po sporazumu kot po ZDavP-2) ni mogoče odbiti oz. upoštevati višjega zneska davka, kot bi ga morali plačati v Sloveniji oz. kot je bil plačan v tujini – nižji od teh dveh zneskov pa je davek, ki mora biti plačan v Sloveniji, to je 6.750 evrov, razlika pa je neodbitni, neupoštevani davek, ki ga ni moč dobiti povrnjenega.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Pravilo podjetniške presoje in možna vloga notranjega revizorja v zvezi z njim

revija SIR*IUS

piše: dr. Peter Podgorelec, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2017

Pravilo podjetniške presoje pomeni, da člani organa vodenja ali nadzora ne odgovarjajo za škodo, ki je nastala zaradi njihove podjetniške odločitve, če so izpolnjene določene predpostavke. Te predpostavke so: obstoj primerne informacijske podlage odločitve, odločitev je v skladu z interesom družbe in je bila sprejeta brez nasprotja interesov ter tujih vplivov, in dobra vera odločevalca. Izpolnitev naštetih predpostavk pomeni, da je bila podjetniška odločitve sprejeta v skladu s standardom strokovne skrbnosti, ki velja za člane organov kapitalskih družb. Notranji revizor lahko zagotovi informacije glede predpostavk primerne informacijske podlage odločitve in njene skladnosti z interesi družbe. Njegove naloge lahko razdelimo na posle, ki so neposredno povezani s pravilom podjetniške presoje, in na sistemsko usmerjene posle, spodbujene s tem pravilom.

1. UVOD

Pravilo podjetniške presoje (angl. Business Judgment Rule) je pravilo, ki se je uveljavilo v okviru korporacijske (odškodninske) odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora, torej članov poslovodstva in nadzornega sveta kapitalskih družb. Izvira iz ameriške sodne prakse, od koder se je razširilo tudi v evropske države. Večinoma ga je razvila sodna praksa, vendar pa narašča število držav, ki so pravilo podjetniške presoje uzakonile. Kot izhaja iz podatkov študije o direktorskih dolžnostih in odgovornosti (angl. Study on Directors Duties and Liability) iz leta 2013, ki jo je po naročilu Evropske komisije (EK) izdelala London School of Economics, je pravilo uzakonjeno v Nemčiji, na Hrvaškem, Portugalskem, v Grčiji in Romuniji, na ta seznam pa je treba dodati še Češko in Avstrijo, kjer je bilo pravilo uzakonjeno pred kratkim oziroma po izdelavi omenjene študije.

V osnutku predloga novele Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1I, ki ga je v prvi polovici lanskega leta pripravilo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, je bilo sprva predvideno, da se bo pravilo uzakonilo tudi v Sloveniji, vendar je bila ta dopolnitev prvega odstavka 263. člena ZGD-1 kasneje umaknjena. Očitno je bilo ocenjeno, da je opredelitev prostora menedžerske diskrecije oziroma diskrecije pri poslovodenju (angl. margin of discretion) najbolje prepustiti sodni praksi, tako kot to velja tudi v večini drugih držav. Vendar je po mojem mnenju dejstvo, da je sodna praksa v Sloveniji šele na začetku, in da bo moralo preteči še veliko časa, da bo "slika" popolnejša in s tem pravni okvir ravnanja predvidljivejši od sedanjega.

Za zdaj so v zvezi s tem pomembne predvsem odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah z opr. št. III Ips 75/2008, III Ips 80/2010 in III Ips 97/2015. Iz omenjenih odločb revizijskega sodišča nedvomno izhaja, da naša sodna praksa priznava pravilo podjetniške presoje oziroma ga upošteva pri razlagi dolžne skrbnosti članov organov vodenja ali nadzora, kot je to izrecno zapisano v odločbi opr. št. III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015. Vendar pa se naše vrhovno sodišče še ni podrobneje opredelilo do posameznih predpostavk oziroma še ni natančneje določilo zahtev v zvezi z njihovim izpolnjevanjem. Primeri, ki jih je doslej obravnavalo, očitno niso dali zadostnega povoda za bolj poglobljena stališča. Vendar je po mojem mnenju mogoče pričakovati, da se bodo tudi v naši sodni praksi postopoma uveljavljala stališča, zelo podobna tistim iz primerljivih tujih ureditev.

Gre torej za pravilo, ki se uporablja pri presoji odškodninske odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora. Odškodninsko tožbo lahko vloži oškodovana družba prek svojih zastopnikov, o njeni utemeljenosti pa seveda odloča stvarno in krajevno pristojno sodišče. Pod pogoji iz 328. člena ZGD-1 lahko tožbo za povračilo škode vložijo tudi manjšinski delničarji v svojem imenu, vendar za račun družbe (tako imenovana družbeniška tožba – actio pro socio). Če je družba organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), ima pravico do vložitve actio pro socio vsak družbenik ne glede na višino svojega poslovnega deleža (tretji odstavek 503. člena ZGD-1). Odškodninski zahtevek lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Če je družba v stečajnem postopku, uveljavlja odškodninski zahtevek za račun vseh upnikov stečajni upravitelj. Poleg tega lahko v stečajnem postopku zahtevek uveljavlja tudi vsak upnik, ki je v skladu z zakonom, ki ureja postopke zaradi insolventnosti, upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika (peti odstavek 263. člena ZGD-1).

Pravilo podjetniške presoje pomeni, da član organa vodenja ali nadzora (uprave, nadzornega sveta, upravnega odbora, pa tudi izvršni direktor v enotirnem sistemu upravljanja delniške družbe) ni odškodninsko odgovoren, čeprav je družbi zaradi konkretnega posla nastala izguba oziroma škoda, če so izpolnjene določene predpostavke. Te predpostavke so: podjetniška narava odločitve, primerna informacijska podlaga, dobrovernost odločevalca in ravnanje izključno v interesu družbe, kar vključuje tudi odsotnost vsakršnega nasprotja interesov in tujih vplivov. Pri tem je bistven predhodni (ex ante) vidik presoje s prepletanjem objektivnih in subjektivnih elementov. Ali drugače povedano: ravnanje člana organa je bilo v konkretnem primeru v skladu z zahtevanim standardom (profesionalne) skrbnosti, če je smel pri sprejemanju podjetniške odločitve razumno predpostavljati, da ravna na podlagi primernih informacij in v dobro družbe.

Približno tako se je po nemškem vzoru glasila dopolnitev 263. člena v osnutku predloga novele ZGD-1I, ki je bila kasneje umaknjena. To pa ne pomeni, da za pravilo podjetniške presoje v našem pravnem sistemu ni prostora. Kot je bilo omenjeno že zgoraj, je njegova uveljavitev prepuščena sodni praksi in zgoraj naštete odločbe Vrhovnega sodišča RS nakazujejo, da se naša sodna praksa giblje v prav tej smeri.

Pri izpolnjevanju predpostavk "primerna informacijska podlaga" in "skladnost odločitve z interesi družbe" ima lahko pomembno vlogo tudi notranji revizor, če ga družba ima. To je denimo poudarjeno tudi v Praktičnih priporočilih v zvezi z uporabo pravila podjetniške presoje, ki jih je kmalu po uzakonitvi pravila v Nemčiji leta 2005 oblikovala skupina uglednih nemških strokovnjakov (delovna skupina Zunanje in notranje nadziranje delovanja podjetja, v okviru Schmalenbach Gesellschaft für Betriebswirtschaft e. V.). Iz 20. teze teh priporočil izhaja, da je notranja revizija "pomemben instrument za podporo upravi pri analizi odločitvenih podlag. Z ustreznimi postopki revidiranja lahko notranji revizor podpira upravo predvsem pri predpostavkah 'primerne informacije' in 'ravnanje v dobro družbe'".

To zahteva ustrezno strokovno znanje notranjega revizorja, pa tudi njegovo neodvisnost in nepristranskost, saj se lahko še posebej pri predpostavki "primerne informacijske podlage" prepletajo zahtevna ekonomska in pravna vprašanja.

V nadaljevanju prispevka so pojasnjeni razlogi za uveljavitev pravila podjetniške presoje in podrobneje pojasnjene posamezne predpostavke. Poudarek je na predpostavkah podjetniške narave odločitve, primerne informacijske podlage in skladnost odločitve z interesi družbe. Pravilo podjetniške presoje je pravno pravilo, zato so v ospredju stališča pravne teorije in sodne prakse, tako naše kot tudi tuje.

Temu sledi obravnava vprašanja, kakšno vlogo ima lahko notranji revizor pri izpolnjevanju teh predpostavk oziroma katere so možne naloge notranjega revizorja v zvezi s tem.

Kvalitetno delo notranjega revizorja lahko pomembno zmanjša tveganje pravne (odškodninske) odgovornosti članov poslovodstva pa tudi članov nadzornega sveta.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Izzivi alternativnega reševanja sporov v upravnih razmerjih v Sloveniji in širše

Zbornik znanstvenih razprav

piše: Polonca Kovač, vir: revija Zbornik znanstvenih razprav, letnik 2016

V upravnih razmerjih in posebej v posamičnih upravnih zadevah se zaradi vezanosti upravnih organov na predpis in primarnega varstva javne koristi alternativno reševanje sporov (ARS) šele postopoma uvaja v pravni red in prakso. Kljub omejitvam v upravnih razmerjih pa nekatere oblike ARS prinašajo prednosti, kot so hitrejši in učinkovitejši postopki, večje zadovoljstvo udeležencev in sprejem (čeprav zanje neugodnih) odločitev, manj bremen za instančne in kaznovalne organe ter sodišča, ustvarjalnejša vloga uprave itd. Prek razvoja ARS na splošno, priporočil Sveta Evrope in EU ter izbranih tujih ureditev se v prispevku analizira posebnosti upravnih razmerij glede uporabe ARS. Upošteva se splošno ureditev po ZUP in ZUS-1 ter primere iz področne zakonodaje in prakse. Na teh podlagah poteka sistematična razprava o omejitvah in potencialih ARS ter dogmatiki oblik, de lege lata in de lege ferenda. Avtorica zaključi, da je treba razumeti ARS v upravnih razmerjih drugače kot na primer v pravdi, toda prednosti pristopa, ob uvedbi korektivnih mehanizmov zoper zlorabe v obstoječe upravne in sodne postopke, pretehtajo obstoječo formaliziranost. ARS se tako kaže kot odličen instrument za razvoj dobre uprave.

1. Uvod

S korenitim spreminjanjem družbenega okolja se spreminjajo tudi upravna razmerja. V teh razmerjih oblast zaradi učinkovitega izvajanja javnih politik nastopa nadrejeno do drugih subjektov v družbenih skupnostih. Glede na večinsko ureditev v Srednji Evropi z germanskim izročilom, ki ji pripada tudi Republika Slovenija (RS), pomeni zato upravno razmerje primarno ex iure imperio enostransko odločanje v posamičnih in konkretnih zadevah. Toda s preusmerjanjem oblasti na različne nosilce, globalizacijo pravnih razmerij in razvojem partnerstev se tudi v upravna razmerja vnaša sodobnejše koncepte, kot je alternativno reševanje sporov (ARS, angl. Alternative Dispute Resolution – ADR). ARS se uvaja v posameznih upravnih okoljih glede na bolj ali manj prožna razmerja na tem področju, upoštevaje vpliv upravnih tradicij, tj. bolj v anglosaksonski in skandinavski, manj v francoski in germanski. Iz podobnih razlogov je ARS bolj razvito na nekaterih pravnih področjih, na primer bolj v pravdnih razmerjih kot v javnem pravu. Veliko spodbudo za ARS pa pomenijo, kljub različnim upravnim kulturam in formalni nacionalni suverenosti držav članic, konvergenčni procesi v upravnem pravu, tako na ravni Sveta Evrope (SE) kot tudi Evropske unije (EU). Najbolj uveljavljene oblike ARS v upravnih razmerjih v evropskem prostoru so poravnava, nadomestne odločbe prek pravnih sredstev, mediacija, tribunali, arbitraže in upravne pogodbe. Predvsem slednje se čedalje bolj uveljavljajo skozi pripravo zakona EU o upravnem postopku.

SE je sicer že leta 2001 sprejel priporočilo o ARS prav v razmerju med upravnimi organi in strankami, čeprav je glede na posebne omejitve upravnega razmerja z vezanostjo upravnega organa na predpis in primarno zaščito javnega interesa ARS omejeno na procesno komunikacijo v upravnem postopku ali poravnave pred ali v okviru sodnega postopka. Upravno razmerje v ožjem smislu ali upravna zadeva ali stvar, kot v osrednjem evropskem prostoru, pomeni odnos, v katerem pristojni upravni organ ne glede na svojo statusno obliko (na primer organ državne uprave ali samostojna agencija ali občinski koncesionar) v funkciji izvajanja izvršilne oblasti v upravnem postopku opredeli pravico, obveznost ali pravni interes stranke z uporabo splošnih pravil na konkreten dejanski stan posameznega subjekta (fizične ali pravne osebe). Toda v sklopu načel delitve oblasti in sistema zavor in ravnotežij zadeva ni pravnomočno odločena, saj mora demokratična država stranki omogočiti še sodno presojo zakonitosti oziroma primernosti upravnega

akta. Zato je dispozitivnost prek vezanosti uprave na zakon omejena in pride do izraza v upravnem postopku le z izrecnimi izvršilnimi klavzulami, bodisi prek dane diskrecije upravnemu organu bodisi prek mehanizmov ARS v splošnih ali področnih predpisih.

Razprava sledi tezi, da so glede na zgornje razne oblike ARS lahko dobrodošla dopolnitev veljavnega upravnega in sodnega sistema v smislu integracije pristopov, toda ne temeljna ali izključna oblika varstva pravic strank, še manj javnega interesa. Namen razprave je celovito analizirati legitimnost ciljev in oblik glede na načelne omejitve in možnosti oziroma koristi uporabe ARS v upravnih razmerjih, zlasti glede na teoretična načela in značilnosti upravnih zadev v primerjavi z drugimi pravnimi razmerji. Nadalje so proučene pojavne oblike ARS, tako na evropski ravni kot tudi v Sloveniji pa tudi Avstriji in na Hrvaškem kot naših sosedah, z reformami na tem področju v zadnjih nekaj letih. Na teh podlagah so oblikovana izhodišča za ureditev ARS v RS de lege ferenda.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.