Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 21. marec 2017 / številka 10

Legenda slovenskega odvetništva mag. Drago Demšar (1942-2017) je med drugim leta 1988 pomagal obtožencem v znamenitem procesu JBTZ. V današnjem TFL Glasniku objavljamo intervju, ki ga je opravil za revijo Odvetnik in v njem o svojem delu povedal: »V kazenskih zadevah sem bil vedno zgolj zagovornik. Nekateri kolegi so bili enkrat zagovorniki, drugič so delovali kot zasebni tožilci ali pa so prevzeli subsidiarni pregon. Sam pa nisem nikoli nikogar kazensko preganjal.«

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek Simona Kolenca z naslovom MSRP 9 v letu 2017 vpliva samo na banke? Res? Avtor je v enem od preteklih člankov opisal glavne spremembe, ki jih s 1. januarjem 2018 prinaša MSRP 9. Od takrat se je srečal z mnogimi, ki računovodske izkaze pripravljajo v skladu z MSRP, in dobil občutek, da je splošno prepričanje, da bo ta standard vplival le na banke.

S pravnega področja izpostavljamo članek Trajnostne urbane strategije in javno-zasebna partnerstva, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Zloraba pravic v upravnem postopku – odškodninska odgovornost. Z davčnega področja tokrat objavljamo Pojasnila o uporabi davčnih zakonov, s finančnega področja pa članek z naslovom Naknadna vplačila v kapital – pravna analiza in obdavčitev pri prodaji poslovnih deležev fizičnih oseb.

Vabljeni k branju!

Pogovor
mag. Drago Demšar (1942−2017): Nikoli nisem nikogar kazensko preganjal

mag. Drago Demšar

mag. Drago Demšar (1942-2017), odvetnik, ki je leta 1988 pomagal obtožencem v znamenitem procesu JBTZ

Legenda slovenskega odvetništva mag. Drago Demšar, odvetnik v pokoju, je bil neosvojljiv za intervju. Za pogovor, klepet z osebo, ki jo je poznal, posebno, če je to bil kolega ali kolegica, s katero je bil na isti valovni dolžini in mu je zaupal, pa je bil pogosto zelo razpoložen in odprt. Vedno neposreden, pronicljiv, radikalen (do korenin), duhovit, neizprosen, a neulovljiv za kaj več od zasebnega klepeta … Pred leti sva bila že dogovorjena za intervju za revijo Odvetnik, a si je v zadnjem trenutku premislil.

Zato sem bila več kot veselo presenečena, da je na moje vztrajanje privolil v snemanje najinega intervjuja za dokumentarni film o Odvetniški zbornici Slovenije, ki bo prihodnje leto praznovala 150. obletnico obstoja. Čeprav ni šlo brez pripomb, da je sam »nepomemben«, da »nikogar ne zanima, kar bo povedal«, da »nas starce nobeden ne posluša« in podobno. Privolil je tudi zato, se je namuznil, ker sva oba odraščala v »Hutter bloku« (znana stanovanjska hiša v centru Maribora) in ker je bil moj ded dr. Franjo Krulc (lastnik stanovanja nasproti stanovanja Demšarjevih) majhna legenda mariborske advokature, ki so ga vsi spoštovali, ker vsa torej na isti valovni dolžini.

Teden dni pred dogovorjenim intervjujem in snemanjem sva se sestala v njegovi pisarni v Mali ulici v Ljubljani na majhni generalki, če se tako izrazim. Kljub upokojitvi se je v skrbno pospravljeno pisarno, oazo  miru in spominov, še vedno vračal.  V omarah je bilo polno knjig, zakonov, starih Pravnih praks in Odvetnikov, katerega član uredniškega odbora je bil dolga leta. V predalih pa – ki jih je odprl pred mano – izrezki starih člankov, med njimi tudi tisti odmevni intervju v reviji Start z Bojano Leskovar iz osemdesetih let.  »Vidiš, kakšen frajer sem bil …« je dejal, vendar ne hvalisavo, temveč z veliko mero samoironije. Pa seveda obvezno: »Udba je še vedno na preži ...« kar pa je zvenelo kot konstatacija, in ne kot šala. Nato sva se pogovorila, o čem bo tekla beseda, kdo bo snemal in podobno. Na koncu je rekel: »Ja!« Sama pa kar nisem mogla verjeti …

O najinem intervjuju sem v resnici dvomila do tistega prekrasnega poletnega julijskega torka (5. julij 2016), ko smo z ekipo režiserja Jaka Puciharja in snemalca Sama Podobnika vstopili v njegovo pisarno, še bolj zloščeno kot zadnjič. Tudi sam je bil nadvse urejen. Njegove markantne roke, tako elegantne in urejene, da so vedno padle v oči.

Na začetku intervjuja je bil zadržan, ko pa je pozabil na kamero, se je odprl in nizal spomine. Po »uradnem delu« nas je povabil na pivo in počasi so popustile še zadnje samocenzurne zavore in izvedeli smo še marsikaj. Obljubil nam je, da bo enkrat vse zapisal, saj gre navsezadnje za slovensko zgodovino. »Če bo koga sploh zanimalo,« je takoj dodal …

mag. Drago Demšar

 

Kolega Drago, kako to, da si se odločil za poklic odvetnika?

Leta 1964 sem diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Ko je šel čas dveletnega sodniškega pripravništva na Okrožnem sodišču v Ljubljani proti koncu, sem začel razmišljati, v katerega izmed pravniških poklicev se bom usmeril.  Leta 1968 sem tako opravil pravosodni izpit in se zaposlil kot odvetniški pripravnik pri odvetnici Ažnohovi. Ker je bila v tistem času bolna, ni delala, zato sem bil skoraj leto dni sam v pisarni. Dela in spisov je bilo ogromno.

V tistem času sta profesorja dr. Ljubo Bavcon in dr. Peter Kobe iskala asistenta na katedri za kazensko pravo ljubljanske Pravne fakultete. Sicer mi ni znano, zakaj sta me povabila na fakulteto; morda sem nanju naredil dober vtis še kot študent, saj sta bila oba moja profesorja. Odločil sem se, da zapustim odvetniško prakso, in leta 1969 začel delati kot asistent na že omenjeni katedri. Na magistrski študij kazenskega prava sem se na željo fakultete vpisal na zagrebški Pravni fakulteti in ga leta 1973 uspešno končal s temo kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ. Nato sem študij nadaljeval na Max-Planck-Institut v Freiburgu, kje sem raziskoval in zbiral gradivo za doktorsko disertacijo, v kateri sem se nameraval poglobiti v kazniva dejanja, povezana s tiskom, in kazensko odgovornost zanje. Potem pa leta 1976 na habilitacijski komisiji niso želeli vnovič potrditi mesta asistenta. V roke sicer nisem dobil nič uradnega, slišal sem le neke namige, pripombe, opazke, ki so prišli iz univerzitetnega komiteja, partije in komisariata za pravosodje. V študentskih letih sem sicer bil član partije, vendar sem v četrtem letniku, torej leta 1964, iz nje izstopil. Zakaj?1 Ker se nisem strinjal z omejevanjem svobode, nadalje partijsko zavezanostjo, izvrševanjem nekih sklepov itd. Takrat sem bil tudi že član uredništva revije Tribuna, v kateri smo objavljali marsikaj. Podprli smo tudi revijo Perspektive, ki so jo spomladi 1964 ukinili, za kar nas je univerzitetni komite klical na odgovornost. Ljudska oblast tega očitno ni pozabila in tako z mestom asistenta ni bilo nič, dobil pa sem naziv strokovnega sodelavca na katedri. Nekaj časa sem še vztrajal, nato pa sem se odločil, da se vrnem tja, kjer sem že bil. Leta 1983 sem Pravni fakulteti rekel nasvidenje in se vpisal v Odvetniško zbornico Slovenije (OZS).

 

Poglobljeno delo na področju kazenskega prava ti je v odvetništvu najbrž še kako koristilo?

Ja, tako je. Ko sem se odločal za odvetništvo, sem si tudi sam pri sebi rekel: »Hudirja, nekaj tega kazenskega prava pa znam.« Vedel sem, da bom pridobljeno znanje lahko s pridom uporabil. Tako sem se torej dokončno odločil za samostojno advokaturo. Seveda pot ni bila lahka, saj na začetku nisem imel prav nobene stranke, niti nisem imel nikogar, ki bi mi kaj obljubil, ki bi stal za mano … Skratka, postal sem sicer odvetnik, a brez strank. Potem so mi pomagali moji prijazni kolegi odvetniki, ki sem jih poznal še iz pripravniških časov na sodišču, in mi poslali kakšno stranko. O tem, kdo so bili ti prijazni kolegi, pa kdaj drugič …

 

Se morda spomniš, kdo je bil takrat predsednik OZS?

Zbornici je predsedoval Rudi Šelih, tajnik pa je bil Ferdinand Majaron, imenovan Nande. Oba sta bila zelo prijazna človeka.

mag. Drago Demšar

 

Je bilo v času, ko si se vpisoval v OZS, čutiti vpliv politike na zbornico in odvetništvo na splošno?

Kakšen naj bi bil ta vpliv, mi ni znano, niti ne vem, ali je politika kaj pritiskala za zbornico. Seveda pa je bil takratni čas zaznamovan s sistemom moralno-političnih kvalitet. Ravno to so meni takrat očitali na fakulteti, torej da sem preveč svojeglav, da premalo sodelujem v organih samoupravljanja, skratka vse, kar je takratni režim želel in cenil, sam pa sem bil seveda drugačnega mnenja, saj sem prišel do drugačnih spoznanj.

 

Po začetnih težavah so kaj hitro sledili odmevni procesi, v katerih si sodeloval. Kakšni so tvoji spomini na to obdobje?

Lotil sem se vseh zadev, tako civilnih kot kazenskih, kar sploh ni bil problem, saj sem v tistih dveh letih prakse na sodišču – mimogrede, pravosodni izpit sem po besedah predsednika izpitne komisije opravil z odliko – in nato še pri enoletnem delu v pisarni odvetnice Ažnohove pridobil ogromno znanja. No, leta 1984 pa se je začelo, saj se je situacija precej spremenila. Ves čas sem spremljal, kaj počne ljudska oblast – ta izraz uporabljam namerno – kako preganja ljudi …  Na Kosovu so se namreč že v začetku osemdesetih let dogajale hude stvari. Upal sem, da bom imel možnost tudi sam kaj narediti na tem področju. Nato me je leta 1984 Alenka Puhar predlagala v ekipo odvetnikov, ki je zagovarjala obdolžence v Beogradu v procesu, imenovanem Beograjska šesterica. Tako sem postal eden od odvetnikov med drugim tudi za prvoobtoženega Vladimirja Mijanovića. Grozna stvar pri vsej zadevi je bila sama obtožba, saj so jim očitali združevanje z namenom protidržavnega delovanja, nič konkretnega pravzaprav. Obdolženi, mladi disidenti, so se dobivali in razpravljali o najrazličnejših temah: o smrtni kazni, o pojmu legalitete, nacionalnem vprašanju … Niso niti razširjali sovraštva niti pozivali k nasilju. Prav tako ni bila skrivnost, da jih je Udba nadzorovala in čakala na svoj trenutek. Ko je bil na enega izmed sestankov povabljen Milovan Đilas, se je ljudska oblast odločila, da je napočil pravi trenutek za aretacije; v raciji je tako sodelovalo približno 200 policistov. Obtožnica, ki so jo med sojenjem kar nekajkrat spremenili, je nastala na podlagi tega, o čemer so informatorji Udbe poročali. Spomnim se, da je bilo sojenje deležno velike publicitete, potekalo pa je v nabito polni veliki dvorani, v kateri je bilo tudi ogromno oboroženih policistov. Vzdušje je bilo zelo napeto, šlo je namreč za resen konflikt, ki se je takrat pojavil v Beogradu.

 

Koliko časa pa je to trajalo?

V ekipi nisem bil prav dolgo.2 Začelo se je novembra in končalo konec januarja, saj so postopek zoper prvega obtoženega Vladimirja Mijanovića izločili. Zadeva se je nato nadaljevala brez mene. V Ljubljani sem potem nadaljeval z delom v pisarni na Kongresnem trgu, in sicer sam, brez tajnice in tipkarice.

mag. Drago Demšar

mag. Drago Demšar pred vrati Vojaškega sodišča v Ljubljani.

 

Kakšne spomine pa imaš na znameniti proces JBTZ?

Afera JBTZ se je začela 31. maja 1988, ko sta slovenska Služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti sinhronizirano aretirali Janeza Janšo, tedanjega komentatorja Mladine, in Ivana Borštnerja, tedanjega zastavnika JLA. Janeza Janšo so dan pozneje izročili vojaškemu tožilcu in ga zaprli v vojaški pripor na Metelkovi cesti v Ljubljani, kjer je bil že priprt Ivan Borštner. Štiri dni pozneje je bil aretiran in pridržan tudi takratni notranjepolitični urednik Mladine David Tasič, medtem ko oblastem četrtega obtoženega, tedanjega odgovornega urednika Mladine Francija Zavrla, ni uspelo aretirati.

Nekaj dni po aretacijah, tj. 3. junija, je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, t. i. Bavčarjev odbor, v katerem sem postal član kolegija. Kot odvetnik sem pri obrambi pomagal Franciju Zavrlu, ki je bil na prostosti. Pomagal sem mu z nasveti, kakšno stvar sem tudi napisal, pod njo pa se je potem Zavrl sam podpisal, saj ni smel imeti civilnega odvetnika. Ko se je začelo sojenje, sem pravzaprav pomagal vsem obtoženim, saj so jim prepovedali imeti civilnega odvetnika. Janši sem sicer v preiskavi priglasil pooblastilo, vendar je bilo zavrnjeno, češ da ne more imeti civilnega odvetnika. Zavrl je bil na prostosti, ampak so tudi tu sklenili, da je iz obrambnih razlogov – tako je določal Zakon o vojaških sodiščih3 – nujno, da imajo le vojaške zagovornike, ne pa civilnih. To je seveda kazalo na veliko nezaupanje do odvetnikov, češ da bi lahko izdajali neke tajnosti … Vendar če odvetnika veže tajnost, ga veže, tu ni debate.

Tako se je 17. julija 1988 začelo sojenje trem civilistom in pripadniku JLA, ki je potekalo za zaprtimi vrati Vojaškega sodišča v Ljubljani. Na prvo obravnavo sem šel kot Zavrlov zagovornik in predsedniku senata mag. Vlaisavljeviću izročil pooblastilo, ki pa ga ni sprejel. Senat je nato sprejel sklep o izključitvi civilnega odvetnika.4 Nato je nastal cirkus. Zahteval sem izdajo novega sklepa;5 to je bilo namreč v Zakonu o vojaških sodiščih natančno določeno. Predsednik senata je temu ugovarjal. Rečeno je bilo, da ne bodo izdali novega sklepa, saj so že prej izdali sklep, da senat ne bo izdal novega sklepa. Takšne so bile moje možnosti na začetku tega absurdnega sojenja. Vendar sem le postavljal zahteve, ki so bile v skladu s tem, kar smo se na odboru dogovorili, in sicer da imajo obtoženi lahko civilne zagovornike, da sojenje poteka v slovenščini ter da je obravnava javna.6 Za to, da bi vse to povedal, pa nisem imel prav veliko časa. Nato je mag. Vlaisavljević zahteval, da se postopek vodi v srbohrvaškem jeziku, in ni sprejel moje zahteve glede sojenja v slovenskem jeziku – čeprav je bilo v Ustavi jasno zapisano, da se postopki v Sloveniji vodijo v slovenskem jeziku. Obtoženim so pomagali s prevajalci.7 Predsednik senata je potem zahteval, da zapustim dvorano, saj da glede na to, da ne morem biti odvetnik, tudi v dvorani nimam kaj iskati. Kar stal sem tam, čakal in gledal, kaj bodo storili. Predsednik senata je nato vojaškim policistom rekel, naj me odpeljejo: »Nesite ga, vodite ga.« Dva policista sta me prijela vsak pod eno ramo, tretji pa je vzel mojo aktovko in spis, torej vse, kar sem imel, in so me odpeljali po stopnicah do izhoda ter me postavili na cesto. Na cesti je bilo že nekaj ljudi, celo avstrijska televizijska ekipa. Povedal sem, kaj se je dogajalo v dvorani.

Postopek je nato tekel naprej … Obsodbi je sledila pritožba in sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaške sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega Vojaškega sodišča, zahteva za izreden preizkus na Zveznem sodišču v Beogradu je bila zavrnjena. V novi državi Sloveniji je leta 1995 Vrhovno sodišče proces razveljavilo, četverica pa je bila rehabilitirana.

 

Aretacije in sojenje pa so imeli bistveno širši pomen.

Takrat je bilo zbranih 100.000 podpisov, Bavčarjev odbor je pred obsodbo četverice organiziral množične proteste pred stavbo Vojaškega sodišča na Roški cesti v Ljubljani. To je bila takrat velikanska stvar in o tem v knjigi Generali brez kape podrobno piše Ali Žerdin. V njej zelo natančno opisuje vse  akterje, udbovsko kosovsko linijo, slovensko politiko, ki je tako ali drugače imela prste zraven … Naj omenim še knjigo Igorja Omerze o aferi JBTZ, v kateri na podlagi dokumentov razkriva vpletenost takratne slovenske politike. Jaz se z njegovo tezo strinjam – da je šlo za umivanje rok, v smislu: mi nimamo nič s tem. Udba naj bi »odkrila« vojaški dokument - seveda pod narekovajem, saj so prostore že prej kakih trikrat tajno preiskali, kar je bilo seveda po zakonu nedopustno, po udbovskih manirah pa ne. Na Cankarjevi, v prostorih, kjer je Janša delal, so torej odkrili neki »dokument«, za katerega so rekli, da je vojaška tajnost, zato so ga izročili vojski in zato se je začela vojska z njim ukvarjati. Udbovci pa so menda iskali magnetogram Kučanovega govora v zveznem centralnem komiteju, saj naj bi tam govoril neke čudne stvari. Podrobnosti mi niso znane. Govori se sicer, da so udbovci našli tudi ta dokument.

Tajni vojaški dokument naj bi na Mladino prinesel Borštner, ga izročil Tasiću, ta naj bi ga dal Zavrlu, Zavrl pa Janši. Tako nekako je pisalo v obtožnici, ki jo je vložil vojaški tožilec. Tasiča so prijeli v Mostu na Soči in ga pripeljali v prostore Mladine v Ljubljani. Z Mladine so poklicali mene, saj sem revijo v osemdesetih letih večkrat zastopal bodisi zaradi prepovedi tiskanja bodisi v postopkih zoper novinarje. Tako sem bil navzoč pri tej preiskavi, ki jo je vodil udbovec Isajlovič, poznejši svetovalec predsednika Kučana. Prav Isajlovič je bil tisti, ki ni pustil, da bi mi Tasič podpisal pooblastilo za zastopanje, da bi lahko tam interveniral. Dejal je, da je to zdaj v njihovih rokah …

 

Omenil si, da si že pred afero JBTZ večkrat zastopal Mladino. Za kakšne postopke je šlo?

V osemdesetih letih sem v kazenskih zadevah branil Mladino, Katedro in Tribuno. V takratnem Zakonu o preprečevanju zlorabe svobode obveščanja, ki je obstajal tako na zvezni ravni kot na republiških ravneh, je bilo namreč naštetih več razlogov, zaradi katerih je lahko javni tožilec začasno prepovedal razširjanje ali pa izdal sklep o začasni prepovedi. Odločitve mu ni bilo treba obrazložiti, navedel je le zakonski razlog. Senat sodišča je nato v treh dneh po tožilčevem začasnem zadržanju po opravljeni glavni obravnavi odločil, ali prepove razširjanje. Zaplembe so bile nekakšna stalna praksa. Seveda niso nikoli zaplenili na primer Dela, ker so imeli tam svoje ljudi, ki so nadzirali delo novinarjev. V študentskih časopisih, kakršni so bili Mladina in Katedra v Mariboru ter Tribuna v Ljubljani, katere urednik sem bil mnogo let, pa se je pisalo marsikaj in zelo kritično. Leta 1985 so bili takratni pisci stari med 20 in 25 let in so o marsičem kritično in poglobljeno pisali.

Tako so potem mene angažirali kot odvetnika, da sem omenjene revije zastopal na sodišču. In ker sem se s podobno tematiko ukvarjal že v svoji magistrski nalogi, sem to precej dobro obvladal. Bistveno pri teh obtožbah je bilo, da so se tožilci pogosto sklicevali na žalitev kakšnih organov SFRJ ali vojske ali pa na širjenje neresničnih vesti, ki bi lahko vznemirjale javnost … Kot odvetnik sem seveda to izpodbijal s trditvami, da to ni res oziroma da četudi je res, da ne vznemirja javnosti. Saj konec koncev javnost le ni bila tako neumna, da ne bi razumela, o čem se je pisalo … V nekaterih primerih so šle zadeve celo do Vrhovnega sodišča. Ko je na primer prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožilca, se je ta seveda pritožil; v kakšnem drugem primeru smo se mi pritožili … Kot odvetnik sem sodnike na obravnavah spodbujal, naj vendarle kritično presojajo in naj pogledajo na zadeve širše, ne le v okviru navedb v obtožnici. Takrat so bili ti sodniki stari med 30 in 40 let, na instanci so bili morda malo starejši. Šlo je za to, da sodnik pokaže, da ni zgolj podaljšana roka tožilca. V osemdesetih letih se je namreč začel proces demokratizacije in družbena klima se je začela spreminjati. Ljudje so začeli razmišljati in presojati bolj kritično, več so si upali. Partija praktično ni več imela nobene moči, izjema so bili seveda tožilci, če se malo pošalim …

mag. Drago Demšar

Člana Odbora za varstvo človekovih pravic mag. Drago Demšar in dr. Slavoj Žižek.

 

Ali so ti postopki potekali le zoper revije ali tudi zoper novinarje?

V primerih zaplemb so postopki tekli zgolj zoper revije. Seveda pa je bilo mogoče tožiti tudi novinarje, vendar je bilo takih primerov malo. Mnogo enostavneje je bilo zapleniti naklado kot pa spisati obtožbo zoper konkretno osebo in nato dokazovati naklep itd. Seveda pa so bili sproženi tudi postopki zoper novinarje, na primer zoper urednike Katedre – Dragico Korade, Sama Resnika in Igorja Mekino. Z nastankom nove slovenske države je že omenjeni zakon prenehal veljati.

 

To so bila še predosamosvojitvena leta. Ali se je tudi OZS vključevala v te postopke?

V zadevi JBTZ je sekcija za kazensko pravo pri OZS 13. junija 1988 - v sekciji nas je bilo, če se prav spomnim, šest odvetnikov - sprejela stališča. Na petih gosto tipkanih straneh smo opozarjali na napake, storjene v postopku. To je bil en majčken drobec v okviru vsega tega revolta, ki se je sprožil pri ljudeh in se kazal v javnosti. O kakšnem drugačnem angažmaju zbornice ne vem nič. Sam se nikoli nisem obračal na zbornico ali na njene organe v zvezi s kakšno zaščito, saj je niti nisem potreboval. Meni osebno ni nihče nikoli grozil. Izpostavljal sem se namreč po svoji lastni presoji. Na sodišču sem seveda pazil, da sodišča ali morda tožilca ne bi preveč užalil. Seveda nisi nikoli vedel, kaj bo sodišče in tožilstvo štelo za žalitev. Nikoli pa nismo šli na osebno raven. Če je bilo treba, sem morda napisal kakšno pritožbo, to pa je bilo tudi vse.

 

Ali bi se lahko dotaknila tudi procesa zoper odstavljenega kosovskega politika Azema Vlasija, ki ga je tik pred razpadom Jugoslavije dal zapreti Slobodan Milošević?

To je bilo februarja 1989. Dana je bila  ideja - ki se je izkazala za dobro v že prej omenjenem beograjskemu procesu ­- da naj bi bili zagovorniki obtoženega odvetniki iz različnih republik tedanje skupne države, s čimer naj bi se pokazala tudi neka medsebojna odvetniška solidarnost in seveda kvalificiran odpor proti ljudski oblasti. Ljudska oblast se je kazala v ravnanju tožilstva, v njegovi obtožbi, nato pa naprej na sodišču, ko je tam stekel postopek. Ko je bilo objavljeno, da so Vlasija zaprli, ker je šel k stavkajočim rudarjem v jamo, me je poklicala njegova žene in me prosila, da bi sodeloval v odvetniški ekipi. Za moje pojme je spet šlo za nebulozno obtožbo. Takrat je bilo poleg Vlasija zaradi protirevolucionarnega delovanja obtoženih tudi devetnajst albanskih rudarjev iz rudnika Stari trg na Kosovu. Vlasiju so očitali, da je tajno obiskal stavkajoče rudarje, čeprav so vsi vedeli, da je bil član partijskega vodstva na Kosovu. V tistem času so se že dogajali hudi spori med Srbi in Albanci oziroma med Beogradom in Prištino. Zame je bil absurd, da so ga obtožili za kontrarevolucionarno združevanje, ker je obiskal in podprl rudarje, ki so v jami stavkali, ker jih je šel povprašat, kaj se dogaja. Obtožencem je grozila smrtna kazen. Vlasija sem tudi obiskal v priporu. Sodnik mi je dal na voljo le dvajset minut, vendar sem izposloval eno uro, saj sem prišel iz čisto drugega konca skupne države zgolj zato, da sem se z njim lahko pogovoril in pregledal spis, ki je bil seveda v srbščini. Seveda se z njim nisem pogovarjal sam, to ni bilo mogoče, zraven je bil tudi upravnik zapora. Naj povem, da mu niso dovolili niti tega, da ga obiščejo otroci … Ampak to so že podrobnosti. Skratka, na drug konec države sem se odpravil še enkrat ali dvakrat, potem pa so ugotovili, da ne potrebujejo toliko odvetnikov, zaradi česar mi je odleglo, saj nisem bil več sposoben delati brezplačno. V Ljubljani sta me namreč čakala pisarna in delo, kolikor sem ga pač imel.

 

V naših krogih si kar legenda slovenskega kazenskega zagovorništva. Lahko rečem, da si bil zaradi svojega značilnega podajanja zagovorov daleč pred svojim časom. Kako bi to komentiral?

Tega, kar si zdaj rekla, pa nisem vedel. Trudil sem se po svojih najboljših močeh, to pa res. V kazenskih zadevah sem bil vedno zgolj zagovornik. Nekateri kolegi so bili enkrat zagovorniki, drugič so delovali kot zasebni tožilci ali pa so prevzeli subsidiarni pregon. Sam pa nisem nikoli nikogar kazensko preganjal. Drugo je seveda, ko si v kakšni civilni zadevi tožil za kakšno stvar, ampak v kazenskih nisem nikoli.

Ko se omenja postopke zoper novinarje, se ne sme pozabiti omeniti postopkov zoper Mastnaka in Zavrla, ki je bil, kot je bilo že rečeno, takrat odgovorni urednik Mladine. Ti postopki so se takrat za nas uspešno končali. Po osamosvojitvi so novinarje spet začeli preganjati, a na drugačne načine. Del naših kolegov odvetnikov se je tako ukvarjal z zasebnimi tožbami. Takih tožb sicer ni bilo veliko, vendar so bile. Nato so ugotovili, da pri teh zasebnih tožbah niso uspešni. Šlo je za kazniva dejanja razžalitve, žaljive obdolžitve in ni bilo mogoče dokazati protipravnosti. Nato so tožniki in njihovi odvetniki ubrali drugo pot, začeli so z denarnimi odškodninami. Moji kolegi so tako začeli zastopati podjetja, ki jih je zaradi njihove pomembnosti prizadelo pisanje Mladine, Katedre itd. Ko je Mladina svojo vlogo že nekako odigrala, se je na prizorišču pojavil nov tednik, Mag, ki je pisal o marsikaterem podjetju in marsikaj razkril … O podrobnostih pa ne bi govoril, ker jih je preveč. Vedno sem zastopal tožence, torej izdajatelja revije, na drugi strani so bili seveda odvetniki, ki so zastopali podjetja. Nekateri odvetniki so bili enkrat na eni strani, drugič na drugi. In to se dogaja še danes. Sam sem se strogo držal tega, da sem bil vedno na strani tistih, ki se branijo, in ne na strani tistih, ki napadajo, ki nekoga preganjajo …

mag. Drago Demšar

 

Kdaj pa so postale »moderne« človekove pravice?

Mislim, da nekako po letu 1960, kar se tiče odvetništva, pa celo šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi pri nas smo koncept človekovih pravic začeli uveljavljati na podlagi Helsinške listine iz leta 1975. To je bilo ravno po prej omenjenem beograjskemu procesu. Mednarodna helsinška federacija za človekove pravice je imela sedež na Dunaju. V Jugoslaviji so delovale tri skupine helsinške federacije za človekove pravice: v Beogradu jo je vodila Tanja Petovar,  v Zagrebu Vladimir Šeks in jaz v Ljubljani. Napisali smo nekaj izjav. Danes pa imajo vsi polna usta človekovih pravic in pravne države, pozabljajo pa, kdaj in kako se je začelo.

Ker sem že omenil Bavčarjev odbor za varstvo človekovih pravic, naj povem, da je tudi Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Slovenije na seji 4. oktobra 1988 sprejela sklep o ustanovitvi in imenovanju Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga je vodil prof. dr. Ljubo Bavcon in v katerem sem tudi sam sodeloval. Ena izmed tez je, da je začel delovati kot odgovor na Bavčarjev odbor, saj je bilo mogoče slišati očitke, da se SZDL takrat ni dovolj potrudila. Mislim, da ni bilo čisto tako. Tudi ta svet je sprejemal nekatera stališča, ljudje so se obračali nanj. Ko je bil ustanovljen urad Varuha človekovih pravic, pa je prenehal delovati.

 

V pisarni si vedno delal sam. Kakšne spomine imaš na odnose med slovenskimi odvetniki včasih oziroma ali so se odnosi v vseh teh letih spreminjali?

Ja, res je, vedno sem bil individualec, tudi v fizičnem smislu, saj nikoli nisem imel niti tajnice. Še tipkal sem vse sam … Morda tudi zato, da ni bilo treba sklepati nikakršnih kompromisov, ni se bilo mogoče na koga jeziti, razen na samega sebe … Človek namreč vedno lahko kaj najde, da je tečen in se jezi na drugega. V času pisalnih strojev sem se moral maksimalno truditi pri pisanju, da nisem delal napak.

O odnosih med odvetniki bi pa rekel takole: nekateri so bili prijazni in so mi poslali kakšno stranko ali pa me kot substituta angažirali že za začetku. Pozneje smo, če nas je bilo v kakšni zadevi več zagovornikov, lepo sodelovali in se morda skupaj še bolj angažirali za stranko. Seveda je bilo vse to odvisno od strank, od tega, ali so bile pripravljene angažirati na primer dva odvetnika, ali so sploh imele denar za to in tako naprej. Vse je bilo odvisno od strank. V glavnem sem imel s kolegi odvetniki dobre odnose. Spomnim se, da sem enkrat z nekim odvetnikom prišel malo v konflikt. Ko je vložil zasebno tožbo, sem mu očital, naj raje napiše boljšo tožbo, če se že gre tožilca …  Disciplinskemu postopku sem se izognil, ker sem se mu opravičil, in tako je bila zadeva končana.

 

Odvetnik naj bi bil – tudi v skladu s Kodeksom odvetniške poklicne etike – široko razgledan in izobražen, kar ti nedvomno si. Znana je tudi tvoja velika zavzetost za slovenski jezik. Že prej si omenil, da si se v procesu JBTZ zavzemal za rabo slovenščine v kazenskem postopku. Marsikdo sploh ne ve, da si bil več let predsednik Jurčičevega sklada, ki je podeljeval Jurčičeve nagrade za novinarsko in publicistično dejavnost.

Sklad, ki nosi ime pisatelja, novinarja in urednika Josipa Jurčiča, sta decembra 1993 ustanovila skupščina Nove revije in upravni odbor Društva slovenskih pisateljev zaradi vse pomembnejše vloge medijev v slovenski družbi. Njegova naloga je bila spodbujati novinarje pri njihovem delu, jih ocenjevati in nagrajevati ter spodbujati avtentično novinarstvo. V dvajsetih letih, kolikor je sklad deloval, je bilo nagrajenih veliko novinarjev. Na koncu je zaradi finančnih razlogov prenehal z delovanjem.

 

Pogovarjala se je: Alenka Košorok Humar, odvetnica v Ljubljani, predsednica območnega zbora odvetnikov Ljubljana in direktorica Odvetniške akademije OZS
Foto: Samo Podobnik (1, 5, 6), arhiv družine Demšar (2) ter sliki iz Muzeja novejše zgodovine (3, 4)

Objavljeno v reviji Odvetnik, št. 79/2017

mag. Drago Demšar



1 Po koncu študija je bil Drago Demšar zaradi prekrška kaznovan na zaporno kazen dvajset dni, ker se je nedostojno izrazil o kipih, ki krasijo portal slovenske skupščine.

2 Ker je preveč zavzeto opravljal svoje delo, so ga denarno kaznovali in odstranili iz dvorane.

3 Člen 65/IV (Ur. l. SFRJ, št. 4/1977 in nasl.): »Če je obstajala nevarnost za izdajo državne tajnosti ali nevarnost za obrambo države, je smel obdolženca zagovarjati le vojaški zagovornik.«

4 Vojaško sodišče v Ljubljani sklepa o izključitvi civilnih zagovornikov ni pisno vročilo.

5 Izdajo novega sklepa je zahteval zato, da bi ga dopustili kot zagovornika (po Zakonu o vojaških sodiščih je lahko bil le vojaški zagovornik) in sprejeli predloženo pooblastilo.

6 Senat je poleg sklepa o izključitvi civilnega odvetnika sprejel tudi sklep o izključitvi javnosti.

7 Prevod je bil po izjavi Francija Zavrla katastrofalen. Tolmač je slabo obvladal slovenski jezik, pravne terminologije pa sploh ni obvladal.

 

Tema tedna
MSRP 9 v letu 2017 vpliva samo na banke? Res?

Simon Kolenc

piše: Simon Kolenc, FCCA, CFA, Poslovni biser in Izobraževalna hiša Cilj

Uvod

V enem od preteklih člankov sem opisal glavne spremembe, ki jih s 1. januarjem 2018 prinaša MSRP 9. Od takrat sem se srečal z mnogimi, ki računovodske izkaze pripravljajo v skladu z MSRP, in dobil občutek, da je splošno prepričanje, da bo ta standard vplival le na banke. Še posebej zavarovalniški sektor je prepričan, da zanj ne velja, saj bodo lahko odložili njegovo uporabo do veljavnosti novega zavarovalniškega standarda MSRP 17.

V ozadju teh prepričanj obstaja kar nekaj potrditev. Kar me preseneča, pa je, da večina »ne-bank« niti ni začela razmišljati o MSRP 9 in o tem, kakšen bo učinek oziroma kakšne spremembe bi bilo treba storiti v procesih poslovanja in odločanja ter seveda informacijske tehnologije.

Nefinančne družbe

Nefinančne družbe so na splošno prepričane, da MSRP 9 ne bo vplival nanje. To je do neke mere res. Če podjetje nima nobenega dolgoročnega posojila, depozita, terjatve, dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev, je to skoraj resnica.

MSRP 9 zahteva ali dovoli tako imenovani poenostavljeni pristop. Za terjatve do kupcev ali pogodbena sredstva, ki ne vsebujejo pomembne komponente financiranja, je treba uporabiti poenostavljeni pristop. A kadar komponenta financiranja ni nepomembna oziroma pri terjatvah iz najema, se podjetja lahko odločijo za uporabo poenostavljenega ali splošnega pristopa.

Na splošno to pomeni, da ni nobene zahteve po spremljanju sprememb v kreditnem tveganju, temveč se zahteva priznanje pričakovanih kreditnih izgub v celotni življenjski dobi sredstva (angl. lifetime expected credit loss). Mnoga podjetja že sedaj uporabljajo matrike za izračun popravka vrednosti terjatev, sedaj pa morajo oceniti, kako lahko v izračunane verjetnosti neplačila na podlagi preteklih dogodkov vključijo še v prihodnost usmerjene informacije. Prav tako morajo terjatve uskupiniti v različne segmente, ki imajo podobne vzorce izgub (na primer glede na geografsko lokacijo, vrsto izdelka, ocene kupcev ali vrsto zavarovanja).

Sam do sedaj nisem videl veliko podjetij, ki resnično niso imela nobene pomembne izpostavljenosti iz drugih finančnih instrumentov (na primer posojil, depozitov, obveznic ali dolgoročnih terjatev). Za ta sredstva poenostavljen pristop ni na voljo. Tudi če so vsa finančna sredstva prvovrstna (npr. državna), je za njih še vedno treba izračunati popravke.

Poleg tega pa spremembe zasledimo v klasifikaciji in merjenju finančnih instrumentov, ki jih ne smemo spregledati. Na primer, spremembe pri prenosih pripoznane poštene vrednosti v drugem vseobsegajočem donosu po odpravi pripoznanja sredstva. Prenosi se še vedno opravijo za dolžniške instrumente, ne pa za lastniške. Enako velja tudi razlika glede ocenjevanja potrebe po slabitvi.

Zavarovalne družbe/skupine

To je še ena skupina, ki se vsaj po mojem opazovanju neustrezno pripravlja na MSRP 9. Res je, da je IASB 12. septembra 2016 izdal »Spremembe MSRP 4: Uporaba MSRP 9 – Finančni instrumenti z MSRP 4 – Zavarovalne pogodbe«, po katerih lahko družbe, ki izpolnjujejo določena merila, uporabijo:

1) pristop prekrivanja ali

2) začasno izvzetje.

Toda kaj to pomeni? Ali res nekaj let ni treba uvesti MSRP 9? Katera »zavarovalniška« podjetja se lahko odločijo za to? Kaj pa skupine? Kaj pomenita izraza »izdajatelj zavarovalne pogodbe« in »podjetje, katerega aktivnosti so pretežno povezane z zavarovanjem«?

Da ne pozabim. Nadaljevanje članka je napisano pod predpostavko, da bo EU sprejela spremembe do konca leta 2017. Za zdaj se pričakuje potrditev v tretjem kvartalu 2017, vendar nikoli ne vemo.

Pristop prekrivanja

Najprej bomo pogledali pristop prekrivanja, kjer je treba še vedno v celoti uporabljati MSRP 9. Šele ob pripravi izkazov podjetje prerazporedi razlike med MSRP 9 in MRS 39 iz izkaza poslovnega izida v izkaz drugega vseobsegajočega donosa. Te razlike pa izhajajo iz vrednotenja finančnih sredstev, povezanih z zavarovanjem, ki se v skladu z MSRP 9 izmerijo po PVIPI in se v skladu z MRS 39 ne bi izmerila po PVIPI.

V bistvu lahko vsi subjekti, ki izdajajo zavarovalne pogodbe, uporabijo ta pristop za tako imenovana »opredeljena finančna sredstva«, da pregledno odstranijo dodatno volatilnost v izkazu poslovnega izida. Vendar pa je zelo verjetno, da bo uporaba pristopa zelo zapletena, hkrati pa mora podjetje imeti vse postopke in podatke za vzporedno poročanje po MSRP 9 in MRS 39.

Začasno izvzetje

Druga možnost je privlačnejša, ker podjetju in/ali skupini omogoča odložiti uporabo MSRP 9. Še vedno pa obstajata dve omejitvi:

1. Najdaljši zamik uporabe je do 1. januarja 2021 ali do uveljavitve MSRP 17.

2. Podjetje/skupina mora imeti aktivnosti v pretežnem obsegu povezane z zavarovanji.

Pretežni obseg (ki se izvede na vrednostih zadnjega letnega poročanja tik pred 1. aprilom 2016): se izračuna:

Pretežni obseg =

Obveznosti iz pogodb, ki so v skladu z MSRP 4

+ naložbene pogodbe v skladu s PVIPI

+ druge obveznosti, povezane z zavarovanji

Celotne obveznosti

Kjer »v pretežnem obsegu povezane z zavarovanji« pomeni, da je izračunan pretežni obseg:

  • > 90 odstotkov ali
  • > 80 odstotkov in nobena pomembna aktivnost ni nepovezana z zavarovanjem.

Pozabiti pa ne smemo še na nekaj. Ocenjevanje se opravi na ravni poročanja, kar lahko posledično povzroči, da mora en subjekt pripravljati dve vrsti izkazov, eno v skladu z MSRP 9 in drugo v skladu z MRS 39.

Na primer, če se zavarovalna skupina, katere aktivnosti na ravni skupine so pretežno povezane z zavarovanjem, odloči za uporabo začasnega izvzetja in uporabi MRS 39, mora hčerinsko podjetje, ki se ne ukvarja z zavarovalnimi posli in hkrati javno objavlja samostojne računovodske izkaze v skladu z MSRP, v njih uporabljati MSRP 9, za namene skupinskih izkazov pa MRS 39.

V večini držav EU morajo družbe pripravljati ločene ali samostojne računovodske izkaze, čeprav so del skupine, ki pripravlja konsolidirane izkaze. Zato mora skupina, ki ima v lasti več z zavarovanji in ne-zavarovanji povezanih hčerinskih podjetij, opraviti ločeno oceno za skupinsko poročanje in individualno poročanje.

Vsaj v Sloveniji deluje veliko »mešanih« skupin, ki poročajo tako konsolidirane računovodske izkaze kot tudi ločene izkaze obvladujočega podjetja in posamične izkaze ostalih družb v skupini v skladu z MSRP. Poleg tega kar nekaj subjektov upravlja pokojninske sklade, ki so vsebinsko »vzajemni« skladi (vključujejo samo naložbene pogodbe po PVIPI in nobenih zavarovalnih pogodb), za katere pa ne velja možnost začasnega izvzetja, vsaj tako sam razumem. Hkrati pa obstaja zahteva, da pripravljajo samostojne računovodske izkaze v skladu z MSRP.

Sklepna beseda

Čeprav bo glavni učinek MSRP 9 dejansko čutiti v finančni industriji, ga tudi v nefinančnih družbah ne smejo jemati tako zlahka. 1. januar 2018 ni daleč, in ker je treba standard uporabljati za nazaj, morajo podjetja pripraviti otvoritveno bilanco na dan 1. januar 2017. Poleg tega morajo zavarovalniške skupine in upravljavci pokojninskih skladov analizirati, kateri pristop je izvedljiv in smiseln, seveda ob predpostavki, da EU potrdi spremembo v letošnjem letu.

Strokovni članki
Trajnostne urbane strategije in javno-zasebna partnerstva

Alenka Fikfak, Boštjan Koritnik

pišeta: Alenka Fikfak, univerzitetna diplomirana arhitekta, doktorica arhitekture, izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Boštjan Koritnik, univerzitetni diplomirani pravnik, tajnik in asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Trajnostni razvoj mora biti vodilno načelo za mestne politike in upravljanje oziroma osnovno razvojno načelo, ki velja tako pri trajnostnih urbanih strategijah (TUS) kot drugih strateških dokumentih: v poročilu Komisije za merjenje gospodarske uspešnosti in družbenega napredka (The Commission on the Measurement of Economic Performance and Social Progress – CMEPSP) je bila izpostavljena ideja, da se nanaša vprašanje »trajnosti« na kakovost življenja.

V tem dokumentu je opredeljen trajnostni razvoj kot proces, ki se ne osredotoča samo na gospodarski razvoj, temveč vključuje tudi uravnotežen ekološki in družbeno-socialni razvoj. Pri tem je prisotnost socialnega kapitala zelo pomembna za »življenjskost« družbe danes. Pri zagotavljanju socialne vzdržnosti (več zaupanja, več sodelovanja, manj neenakosti), ne gre le za zagotovilo ohranitve socialne kohezije, temveč njeno povečanje in izboljšanje njenih učinkov.

Eden od ustreznih oziroma bolj uresničljivih korakov za izvajanje in upravljanje posegov v prostor pa so tudi javno-zasebna partnerstva (JZP). Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) ter Ministrstvo za okolje in prostor RS sta z razpisom teme ciljnega raziskovalnega projekta Analiza možnosti za izvajanje urbanih projektov z uporabo javno-zasebnega partnerstva v lanskem letu pokazala, da se zavedata potrebe po celoviti in interdisciplinarni obravnavi teh vprašanj, s poudarkom na vključevanju znanj in praks z različnih področij: urbanizma, arhitekture, krajinske arhitekture, prostorskega načrtovanja, upravljanja, prava in ekonomije.

Glavni cilj projekta Analiza možnosti za izvajanje urbanih projektov z uporabo javno-zasebnega partnerstva je tako na podlagi analize Strategije pametne specializacije (SPS) in analize sprejetih TUS ter primerov dobre prakse definirati sistem odločanja o prednostnih posegih, ki naj se izvajajo z JZP. Če poenostaviva, je torej cilj raziskave pravilna in čim bolj jasna opredelitev urbanih projektov, primernih za JZP.

Težava razhoda med teorijo in dejanskimi posegi v prostor

Javni sektor deluje v javnem interesu, zato določa meje usmerjenosti k uporabniku javni interes, to pa pomeni, da javni interes usmerja tudi količino in način javnega delovanja na posameznem področju. Gre torej za principe, ki jih prinaša gibanje novega javnega managementa, ki se v zadnjem desetletju prek Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) nadgrajuje s teorijo in prakso dobrega vladanja (ang. good governance) in za katerega je značilno, da poudarja strateški pomen politike in ne samo modernizacijo uprave, v javnem interesu pa sta tako prostorsko načrtovanje kot izvajanje urbanih projektov.

Urbanizacija bo po predvidevanjih v Evropski uniji z ravni 72 odstotkov leta 2050 dosegla raven 80 odstotkov. V okviru Kohezijske politike EU[1] se za trajnostni urbani razvoj na nacionalni ravni v okviru mest namenja najmanj pet odstotkov sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR).[2] V okviru teritorialnih naložb je pozornost usmerjena na učinkovito rabo prostora v urbanih območjih.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

[1] Glej denimo <http://www.svrk.gov.si/si/delovna_podrocja/evropska_kohezijska_politika/ekp_2014_2020/> (3. 3. 2017).

[2] »ESRR podpira tudi trajnosten razvoj mest. Najmanj 5 % sredstev ESRR za posamezno državo članico je treba nameniti celovitim ukrepom za trajnostni razvoj mest za reševanje gospodarskih, okoljskih, podnebnih, demografskih in socialnih izzivov na mestnih območjih.« <http://www.europarl.europa.eu/atyourservice/sl/displayFtu.html?ftuId=FTU_5.1.2.html> (1. 3. 2017).

Pojasnila o uporabi davčnih zakonov

mag. Ivan Simič

piše: mag. Ivan Simič, vir: revija Denar, številka 469/2017

Denar spremlja davčno problematiko od 1. 1. 1991 dalje.

Noben zakon ne more biti napisan za vse konkretne situacije, ki jih lahko prinese življenje. Ministrstvo za finance oziroma Finančna uprava Republike Slovenije zato izdajata pojasnila o določenih davčnih problemih in vprašanjih. Izdajata jih kot interna navodila davčnim delavcem o določeni problematiki ali kot odgovore na vprašanja zavezancev o konkretnem davčnem vprašanju. Vsebina pojasnila pomeni strokovno razumevanje davčnega organa o nekem konkretnem davčnem vprašanju, zavezanec pa se lahko z njim strinja in ga pri svojih odločitvah upošteva ali pa ne.

Ta pojasnila so torej predvsem napotila davčnim uslužbencem, da enako obravnavajo enake davčne situacije, davčna uprava pa jih zaradi svoje obveznosti, da informira in pomaga davčnim zavezancem, daje na razpolago tudi javnosti. Ta pojasnila nimajo statusa zakona, ampak so pojasnjevalni pripomoček. Zavezancem so v pomoč pri odločanju v dilemah, kažejo stališče davčnih strokovnjakov v davčni upravi o konkretni davčni problematiki, a za dokončno odločitev so merodajni le zakonski predpisi.

A) DAVČNI POSTOPEK

A 204) Pojasnilo FURS z dne 07.02.2017

OBVEZNOST NAKAZOVANJA PLAČIL ZA DOBAVLJENO BLAGO IN OPRAVLJENE STORITVE TER DRUGA PLAČILA NA TRANSAKCIJSKE RAČUNE

Zakonska podlaga

Generalna obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune izhaja iz 36. člena Zakona o davčnem postopku ZDavP-2 (Uradni list RS št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 - ZDavNepr, 111/13, 22/14 - odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN– B, 90/14, 91/15 in 63/16, v nadaljevanju ZDavP-2), v skladu s katerim morajo zaradi davčnih namenov pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev razen, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. Primere, v katerih zgoraj navedenih plačil ni potrebno nakazovati na transakcijske račune, natančneje določa tretji A. del Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07, 102/07, 28/09, 101/11, 24/12, 32/12 – ZDavP-2E, 19/13, 45/14 in 97/14, 39/15, 40/16 in 85/16, v nadaljevanju Pravilnik). 1.2

Nakazovanje na transakcijski račun drugim poslovnim subjektom

Skladno s pravili, ki se nanašajo na nakazovanje na transakcijski račun pravnim osebam in fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost, glede na vsebino drugega odstavka veljavnega 23.a člena Pravilnika v primeru, ko je oseba iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2 fizična oseba, ki opravlja dejavnost, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ni dolžna nakazati na transakcijski račun pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, če posamično plačilo ne presega 420 eurov. Prav tako na podlagi naslednjega, to je tretjega odstavka navedenega člena v primeru, ko je izplačevalec dohodka pravna oseba, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve, ki jih izplačuje, ni dolžna nakazati na transakcijski račun pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, če posamično plačilo ne presega 420 eurov.

Nakazovanje dohodkov na transakcijski račun fizične osebe

Veljavna ureditev 23.a člena Pravilnika določa subjektom iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2 obveznost, da fizičnim osebam obvezno nakazujejo na transakcijski račun vse dohodke, pri čemer tega niso dolžni storiti v naslednjih primerih, navedenih v prvem odstavku omenjenega člena:

1. oseba iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2 (v nadaljnjem besedilu: izplačevalec dohodka) ni dolžna nakazati na transakcijski račun fizične osebe:

  • dohodkov iz delovnega razmerja iz 8. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15 in 63/16, v nadaljnjem besedilu: ZDoh-2);
  • dohodkov, ki so v skladu z 20. do 32. členom ZDoh-2 izvzeti iz obdavčitve z dohodnino, razen1. točke 32. člena ZDoh-2, če posamično plačilo po tej točki presega 420 eurov;
  • dividend in obresti, ki ne presegajo 50 eurov;
  • dividend, obresti in drugih plači v zvezi s premoženjem, za katerega se opravljajo skrbniške storitve oziroma storitve gospodarjenja, če se izplačujejo na račune skrbniških storitev oziroma storitev gospodarjenja;
  • prejemkov iz 2., 3. in 4. točke 107. člena ZDoh-2;
  • prejemkov iz četrtega odstavka 108. člena ZDoh-2;
  • prejemkov od kmetijskih pridelkov, gozdnih plodov in odpadkov, ki jih lahko prodajajo fizične osebe, ter izdelkov domače in umetnostne obrti, ki ne presegajo 125 eurov;
  • sredstev, v primeru prenosa sredstev vlagatelja iz enega vzajemnega sklada v drug vzajemni sklad iste družbe za upravljanje, če družba za upravljanje zagotovi ustrezen način sledljivosti prehodov med vzajemnimi skladi;
  • sredstev, v primeru neplačila z zastavno pravico zavarovane terjatve iz naslova investicijskih kuponov vzajemnega sklada;
  • drugih dohodkov, če se prejemnik dohodka v primeru naravne in druge nesreče, kot je opredeljena po zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, odpove dohodku za namene pomoči v teh nesrečah, pod pogojem, da so od dohodka odvedeni vsi davki v skladu z zakonom o obdavčenju in zakonom, ki ureja davčni postopek, in je dohodek nakazan na transakcijski račun organizacije, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja humanitarne organizacije, status humanitarne organizacije, ali transakcijski račun samoupravne lokalne skupnosti;
  • dobitkov od iger na srečo, ki se v skladu z 19. členom ZDoh-2 ne štejejo za dohodke po ZDoh-2.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Naknadna vplačila v kapital – pravna analiza in obdavčitev pri prodaji poslovnih deležev fizičnih oseb

revija SIR*IUS

piše: dr. Marijan Kocbek, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2017

Avtor obravnava v prispevku davčni vidik naknadnih vplačil, ki so poseben institut korporacijskega prava in po ZGD-1 omogočajo poenostavljen in fleksibilen način zagotavljanja lastnega kapitala, predvsem družb z omejeno odgovornostjo. Posebej je obdelano aktualno vprašanje v davčni praksi, ali naknadno vplačilo poveča nabavno vrednost kapitala v smislu opredelitve iz ZDoh-2. Avtor meni, da morajo biti vplačila in izplačila naknadnih vplačil ter prenosi poslovnih deležev v tej zvezi davčno nevtralni. To stališče podkrepi s podrobno analizo korporacijskopravnih pravil, ki opredeljujejo naknadno vplačilo kot (equity) lastniško naložbo družbenika sui generis (posebno), ki je ni mogoče enačiti s posojilom družbi.

UVOD

Naknadna vplačila so specifični institut korporacijskega prava, ki ga ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon omogoča poleg zagotavljanja osnovnega kapitala kot del lastnega kapitala še drug, fleksibilnejši način opremljanja družbe z lastnim kapitalom, s tako imenovanimi naknadnimi vplačili družbenikov (491. člen ZGD-1). Z naknadnimi vplačili družbeniki ne pridobijo dodatnih korporacijskih upravičenj, krepi pa se jamstveni potencial družbe. Izvršena naknadna vplačila se bilančno izkazujejo kot posebna kategorija kapitalskih rezerv, kar pomeni, da tvorijo vezan kapital skupaj z drugimi kapitalskimi rezervami, zakonskimi rezervami in osnovnim kapitalom. Sam institut naknadnih vplačil odpira številne praktične in teoretične dileme, v zadnjem času tudi z davčnopravnega vidika. V nadaljevanju bo prispevek glede problematike davčne obravnave naknadnih vplačil poskušal odgovoriti na vprašanje: Ali naknadno vplačilo poveča nabavno vrednost kapitala v smislu opredelitve iz ZDoh-2, čeprav se z njim ne poveča osnovni vložek družbenika, niti na osnovi vplačila družbenik ne pridobi novega poslovnega deleža v družbi? Podrobnejša pravna analiza pa bo v tej zvezi odgovorila na naslednja korporacijskopravna vprašanja, ki pogojujejo pravilen odgovor na postavljeno davčnopravno vprašanje:

• Kakšna je pravna narava naknadnih vplačil družbenika: ali se naknadna vplačila obravnavajo kot vložek v kapital družbe, kot posojilo družbi ali kot kaj tretjega?

• Kako so povezane obveznosti in pravice družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili in imetništvom poslovnega deleža?

• Ali družbenik, ki odsvoji poslovni delež, na novega pridobitelja prenese tudi upravičenja v zvezi z naknadnimi vplačili? Ali je s tem v zvezi kakorkoli pomembno, da je prenos upravičenj v zvezi z naknadnimi vplačili izrecno zapisan v pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža? Ali družbenik, ki odsvoji poslovni delež, v zvezi z naknadnimi vplačili zadrži kakšno upravičenje?

• Ali so naknadna vplačila lahko predmet samostojnega prenosa od družbenika na novega imetnika teh upravičenj, oziroma drugače, ali v zvezi z naknadnimi upravičenji nastanejo samostojna premoženjska upravičenja, ki so lahko predmet samostojnega pravno-poslovnega razpolaganja, brez povezave z razpolaganjem s poslovnim deležem?

1. Davčni vidik naknadnega vplačila pri prodaji poslovnih deležev

Naknadno vplačilo, ki ga v korist družbe opravi imetnik poslovnega deleža, po našem mnenju povečuje nabavno vrednost kapitala v smislu opredelitve iz ZDoh-2 in mora biti davčno nevtralno.To stališče je zapisano tudi v korporacijskopravni literaturi. V tej zvezi je pravno relevantno poznavanje in (pravilno) razumevanje finančnopravnih kategorij bilančnega oz. korporacijskega prava.

Nesporno je namreč, da so naknadna vplačila nekaj drugega, kot institut osnovnega vložka (in posledičnega poslovnega deleža) družbenika. Pojem osnovni vložek je abstraktna korporacijskopravna kategorija in predstavlja del osnovnega kapitala (prvi odstavek 471. člena ZGD-1). Osnovni vložek (njegova vrednost) je vedno izražen v denarju, torej v nominalni vrednosti. Na podlagi razmerja med osnovnim vložkom in osnovnim kapitalom se določi velikost poslovnega deleža, ki je skupek korporacijskih pravic, katerih imetnik je tisti, kateremu poslovni delež pripada: družbeniku družbe z omejeno odgovornostjo pripada torej poslovni delež, ki je skupek vseh korporacijskih upravičenj, katerih "dolžnik" je družba, ki je poslovni delež izdala. Poslovni delež se lahko pridobi tako, da se prevzame (obveznost zagotovitve) osnovni(ega) vložek(a). Izpolnitev obveznosti iz prevzetega osnovnega vložka pa se pravno izpolni tako, da prevzemnik osnovnega vložka družbi nekaj izroči, da ji torej zagotovi realno premoženje. To realno premoženje so ali denar (kot denarni vložek) ali stvari in pravice (kot stvarni vložek). Osnovni vložek je torej nekaj drugega kot pojavna oblika konkretnega vložka. Konkretni vložek je zgolj predmet izpolnitve korporacijske obveznosti vplačati osnovni vložek, ki predstavlja abstraktno kategorijo, ta se v pasivi bilance stanja izrazi v denarni enoti in je del osnovnega kapitala. Izpolnitev obveznosti zagotovitve osnovnega vložka pa predstavlja družbenikov konkretni vložek, njegov prispevek v premoženje družbe, in je torej premoženjskopravna kategorija, v računovodskem smislu pa sredstvo, ki ga družbenik izroči družbi. Osnovni vložek je torej abstraktna kategorija, kategorija pasive, in se izkazuje v osnovnem kapitalu.

Poleg osnovnega kapitala sodijo v kapital družbe še druge kategorije lastnega kapitala, ki so lahko vezane ali nevezane.

Med vezane kapitalske kategorije sodijo med drugim tudi (vse) kapitalske rezerve, med njimi tudi naknadna vplačila, ki so njihova 4. kategorija. To pokaže, da so v družbah, ki so pravno organizirane kot družbe z omejeno odgovornostjo, dopustni različni načini vplačil družbenikov v kapital, in torej ne le v osnovni kapital. Lahko gre za vplačila preko agia, vplačanega presežka kapitala, po prvi točki prvega odstavka 64. člena ZGD-1. Tudi pri vplačanem presežku kapitala (agiu) se ne vplačuje osnovni vložek, ampak je to znesek, ki presega vplačilo osnovnega vložka, tj. razlika med nominalno in emisijsko vrednostjo. Tudi za vplačani agio vplačnik ne dobi več korporacijskih upravičenj, saj so zanje bistvena le vplačila v nominalni vrednosti osnovnega vložka.

Drugi način vplačila direktno v kapital pa je tudi naknadno vplačilo. Po svoji ekonomski oz. finančni funkciji gre torej za kategorijo lastnega kapitala družbe, ki nima zveze z osnovnim kapitalom. Zato ga je treba na tak način tudi davčnopravno obravnavati. ZDoh-2 v zvezi z obdavčitvijo dobička iz kapitala v 93. členu opredeljuje pojem kapitala: pod ta pojem spadajo tudi deleži v gospodarskih družbah. V konkretnem primeru družbe z omejeno odgovornostjo je to poslovni delež, kot skupek upravičenj v družbi, organizirani v tej pravnoorganizacijski obliki.

S stališča davčne obravnave je relevantna odsvojitev kapitala. Po 94. členu ZDoh-2 se za odsvojitev kapitala šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala. To pa je med drugim tudi "izplačilo lastniškega deleža v primeru zmanjšanja lastniškega kapitala gospodarske družbe", odsvojitev kapitala pa je seveda tudi prodaja kapitala, ki ga je v tej zvezi treba razumeti kot prodajo deleža v gospodarski družbi. Ne nazadnje je delež edino, s čimer družbenik sploh more pravno razpolagati, saj je to edino, kar mu v razmerju do družbe pravno pripada.

Če se družbeniku vrne naknadno vplačilo, je seveda relevantno davčno pravilo oziroma vprašanje, ali gre pri tem za dobiček iz kapitala. Če gre za vrnitev naknadnega vplačila tistemu družbeniku, ki ga je sam tudi vplačal, bo po naravi stvari davčna osnova vedno nič. Družbenik namreč prejme samo toliko, kolikor je vplačal, in nič več. Drugače pa bi bilo v primeru izplačila naknadnega vplačila družbeniku, ki naknadnega vplačila ni sam vplačal, ampak je kupil poslovni delež od drugega družbenika, ki je pred tem vplačal naknadno vplačilo. V tem primeru lahko v določenih položajih pride do obdavčljive osnove, kadar je družbenik za ta poslovni delež vplačal manj, kot pa je kasneje prejel (vrnitev izplačila kapitala in ohranjeni del poslovnega deleža).

Da naknadno vplačilo poveča nabavno vrednost kapitala v smislu opredelitve iz ZDoh-2, je razvidno tudi iz določbe 98. člena ZDoh-2, ki opredeljuje vrednost kapitala ob pridobitvi. Po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2 velja, da se v vrednost kapitala ob pridobitvi vštevajo nabavna vrednost kapitala in stroški. Zakon torej govori o nabavni vrednosti kapitala in ne morebiti o nabavni vrednosti in višini osnovnega vložka. Pojem kapital opredeljuje 93. člen ZDoh-2 kot delež v gospodarskih družbah. Zaradi tega kot nabavno vrednost ni mogoče šteti zgolj višino osnovnega vložka, ki ga je vplačal družbenik pri pridobitvi poslovnega deleža, ampak je treba všteti tudi ostalo, kar obstaja, torej vrednost kapitala v času pridobitve. To pa seveda pomeni tudi vplačilo morebitnega presežka kapitala (agia), če je bil ta vplačan, zato enako velja tudi pri zagotovitvi naknadnih vplačil, četudi ta niso vplačana v istem trenutku, kot je vplačan osnovni vložek. Konec koncev je tudi pri obveznosti vplačila osnovnega vložka možno, da ni v celoti vplačan v trenutku pridobitve poslovnega deleža, saj ga je dopustno vplačati samo v višini 1, nevplačani preostanek pa kadarkoli kasneje oziroma najkasneje v položaju insolventnosti družbe. Zato velja enako tudi v zvezi z naknadnimi vplačili. Vrednost kapitala je relevantna, ko so bili v celoti vplačani presežki vplačil kapitala (če gre za tak položaj) oziroma ko so vplačana naknadna vplačila.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Zloraba pravic v upravnem postopku – odškodninska odgovornost

doc.dr. Konrad Plauštajner

piše: doc. dr. Konrad Plauštajner, vir: revija Odvetnik, številka 1(79)/2017

V upravnih postopkih za izdajo gradbenih ali okoljevarstvenih dovoljenj lahko stranski udeleženci investitorju zelo otežijo časovno uresničitev projekta, kar se pokaže tudi v njegovi podražitvi. Stranski udeleženci so namreč nemalokrat investitorjevi neposredni konkurenti na trgu, ki zoper upravne odločbe vlagajo redna in izredna pravna sredstva.

Večkrat smo priča usklajenemu nastopu stranskih udeležencev v upravnih in upravnosodnih postopkih, ki ne prinesejo pravnega uspeha, vendar investitor izgublja čas in denar, saj ne more uresničiti predvidene investicije. Vprašati se je treba, kakšne so v takih primerih odškodninske možnosti investitorjev, ki se sklicujejo na načrtne zlorabe procesnih pravic stranskih udeležencev.

Na splošno o zlorabi pravic

Naše pravo v nasprotju z nekaterimi tujimi primeri ne pozna splošne prepovedi zlorabe prava za celoten pravni sistem. Zato je treba odgovor poiskati v splošnih predpisih obligacijskega prava, na primer v temeljnih določbah Obligacijskega zakonika (5. člen – načelo vestnosti in poštenja in 7. člen – prepoved zlorabe pravic), v Zakonu o pravdnem postopku (9. člen – pošteno uveljavljanje pravic) in tudi v ZUP ter v Stvarnopravnem zakoniku (12. člen – prepoved škodovanja drugemu). ZUP, ki je najbolj aktualen za to razpravo, v 7. členu prepoveduje uveljavljanje pravic na škodo drugih. Tudi posamezni področni predpisi sankcionirajo neupravičeno uporabo pravnih sredstev.

Ni pomembno, v katerem postopku (obligacijskem, upravnem, nepravdnem itd.) je prišlo do zlorabe pravice, ker so pogoji za obstoj elementov zlorabe enaki. Odškodninska odgovornost kršitelja temelji v vseh takih primerih na istih izhodiščih, vendar je v naših razmerah najbolj aktualna v upravnih zadevah, ker se jih poleg strank udeležujejo še stranski udeleženci, katerih interesi so običajno diametralno nasprotni od interesov strank.

Dejanski stan konkretne zadeve pa je tisti, ki oškodovancu narekuje, kaj mora storiti, da bo uspel z odškodninskim zahtevkom do tistega, ki je v postopku zlorabil svoje pravice. Zagotovo je položaj oškodovanca v neki sosedski zadevi dosti ugodnejši kot v primerih pridobivanja gradbenih ali drugih upravnih dovoljenj.

Kolikor so kršitve povezane s postopki na upravnem področju, mora oškodovanec tudi opredeliti, ali je šlo za zlorabo pravice zgolj v upravnem postopku, ali pa tudi v upravnem sporu kot obliki sodne kontrole upravnih aktov. Naša sodišča so pozorna na to, na katero stopnjo v postopku se nanaša domnevna zloraba procesnih pravic, in ne tolerirajo pavšalnih navedb.

Pogoji za uveljavljanje odškodnine

Vzemimo primer, ko investitor stranskim udeležencem očita zlorabo procesnih pravic v postopkih pridobivanja gradbenih in drugih dovoljenj, kar je v neposredni vzročni zvezi s škodo, ki je ali mu še bo nastala zaradi časovno več let prepoznega dokončanja trgovskega centra. Kakšne so možnosti, da od stranskih udeležencev izterja nastalo škodo?

Ker bo šlo v tem primeru za odškodninski zahtevek, mora investitor kot oškodovanec dokazati kumulativni obstoj vseh obveznih odškodninskih elementov:

  • škoda,
  • krivda,
  • protipravnost in
  • vzročna zveza.

Upoštevajoč pri tem našo sodno prakso je investitorju najlažje dokazati škodo, pa tudi z vzročno zvezo ne bi smel imeti dokaznega problema. Dosti težje je dokazati protipravno ravnanje kršitelja, tj. da je ravnal contra legem in da hkrati obstaja tudi njegova krivda.

Protipravno je vsako ravnanje (storitev ali opustitev), ki krši ne samo zakone, ampak tudi druge pravne predpise, zapovedi ali prepovedi, in vpliva na pravne posledice. Sodna praksa, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa nedvomno odgovornost kršitelja glede kršitve materialnih in zlasti procesnih pravic obravnava zelo restriktivno. Oškodovancu zagotovo postavlja visoke dokazne standarde pri dokazovanju obstoja temelja njegovega odškodninskega zahtevka.

Pri dokazovanju obstoja protipravnosti se zato ne zahteva samo obstoj kršiteljevega nepravilnega ravnanja, ampak mora biti to takšne intenzitete in vsebine, ki nedvomno kažeta na očitno odsotnost kršiteljevih razlogov in argumentov za zavarovanje svojih materialnih in procesnih pravic.

Vendar se vsa zgodba o temi probatio diabolica konča šele z dokazovanjem kršiteljeve krivde. Pri ugotavljanju zlorab procesnih pravic se oškodovancu postavlja še dodatna velika dokazna ovira, saj mora kršitelju dokazati, da je procesne pravice zlorabil naklepno (dolus directus), kar je najstrožja krivdna oblika. A pustimo vprašanje krivde za nadaljevanje in se za hip ustavimo pri klasičnih ugovorih kršiteljev, da so v postopku delovali v pravno dopustnih mejah.

Kršitelji se branijo s trditvijo, da kdor izvršuje pravico (na primer vloži redno ali izredno pravno sredstvo), ravna v skladu s pravom in zato tudi dopustno. Nadaljnji zelo močan ugovor je, da ima kršitelj v postopku priznan status stranskega udeleženca, torej t. i. stranskega intervenienta, kar mu samo po sebi daje pravico vlaganja ugovorov in uporabe pravnih sredstev.

Pravna teorija takim ugovorom ne sledi ali pa jih preizkuša v luči treh pogojev:

  1. kršitelj svoje sicer pravno dopustno abstraktno upravičenje realizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje njegovega upravičenja;
  2. obstajati mora konflikt dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta. Vendar želi kršitelj svojo pravico izvrševati ali realizirati tako, da delno ali v celoti onemogoča aktiviranje in uresničitev oškodovančeve pravice;
  3. kdaj in zakaj je bila določena pravica zlorabljena in je bilo s tem kršeno načelo prepovedi zlorabe pravice.

Kot objektivna merila presoje o zlorabi pravice omenja Pavčnik družbeno funkcijo konkretne pravice, namen stvari, odsotnost upravičenega interesa ter merila, ki so vezana na načelo vestnosti in poštenja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.