Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 24. januar 2017 / številka 3

Vesna Cukrov, odvetnica in sodna izvedenka, naša današnja gostja, je prepričana, da »pretirano dojemanje konkurenčnega prava in omejevanje konkurence v EU najbolj škodi Evropi.« Z Vesno Cukrov smo se pred časom že pogovarjali o javnem naročanju, tokrat pa smo se posvetili gospodarskemu in konkurenčnemu pravu. Med drugim smo jo vprašali, kako ocenjuje to področje. »Če verjamemo v prosto konkurenco, verjamemo, da je potrošniku najbolje, če zgolj njemu samemu prepustimo, da s svojim glasom, torej z nakupi, opravi delo nevidne roke trga in poskrbi za nakup najboljše kakovosti blaga po najnižji ceni.«

V tokratni Temi tedna predstavljamo tretji del iz serije člankov Simona Kolenca z naslovom Neprestane spremembe MSRP in njihovo spremljanje, ki se posveča novemu standardu MSRP 15. Namen prenove je bil določiti okvir pripoznavanja prihodkov z jasnimi pravili in poglobljenimi razkritji. S tem naj bi izboljšali primerljivost prihodkov med družbami v isti panogi in med različnimi panogami. Eno od glavnih meril za pripoznavanje prihodkov ostaja enako kot v MRS 18, in to je prenos tveganj in koristi.

S pravnega področja izpostavljamo članek Pilotne sodbe – Strasbourg kot ustavno sodišče?, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Omejitve stečajne mase v postopku osebnega stečaja. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Izbris zaradi neplačevanja prispevkov, s finančnega področja pa članek z naslovom Obvezna pojasnila in razkritja k računovodskim izkazom za majhne družbe.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Vesna Cukrov: Konkurenčno pravo ne koristi gospodarstvu in ne varuje potrošnika

Vesna Cukrov

TFL Glasnik:
Ga. Cukrov, ste uspešna odvetnica, nekdanja predsednica državne revizijske komisije, sodna izvedenka, premorete obsežne izkušnje na vodstvenih položajih v gospodarstvu in državnih organih ter izkušnje v pravosodju. Bili ste že naša gostja, takrat smo več govorili o javnem naročanju, danes pa bi se posvetili gospodarskemu in konkurenčnemu pravu. Kako ocenjujete to področje?

Vesna Cukrov:
Vprašanje, ki si ga moramo najprej zastaviti, je naslednje: če verjamemo v prosto konkurenco, verjamemo v to, da je potrošniku najbolje, če zgolj njemu samemu prepustimo, da s svojim glasom, torej z nakupi, opravi delo nevidne roke trga in poskrbi za nakup najboljše kakovosti blaga po najnižji ceni. To je izhodišče današnje civilizacije, saj gre za osnovno načelo kapitalizma, na katerem je bil zgrajen tudi napredek naše države in naše celine, sploh na njenem vzhodnem delu po padcu železne zavese.

Od osnovnega cilja konkurenčnega prava, ki vključuje tudi varstvo potrošnika, se je žal zgodil velik preobrat, ki ga nismo niti zaznali. Čeprav ustave, vključno z našo, na načelni ravni zagovarjajo načelo svobodne gospodarske pobude in svobodo trga, se je v obliki prenormiranih in pogosto nepotrebnih pravil konkurenčnega prava, vsiljenih od EU, v našo realnost prikradla spremenljivka, ki docela spremeni in v celoti izkrivlja oblikovanje proste konkurence.

Vesna Cukrov

Konkurenčno pravo, še posebno pravo EU, namreč izhaja iz podmene, da je potrošnik nemočen in da so mu vsiljene nedovoljene prakse velikih korporacij, ki lahko ravnajo neodvisno od drugih akterjev na trgu. Realnost je seveda drugačna, saj je v kapitalizmu uspešnost podjetja odvisna od inovativnosti podjetja, od tega, da so surovine dostopne vsem pod enakimi pogoji, da ni več dovoljenj države, ki bi omejevala število akterjev v posamezni dejavnosti (oziroma teh naj ne bi bilo). Zato je izhodišče konkurenčnega prava glede podjetij s prevladujočim položajem, ki ravnajo neodvisno od drugih akterjev na trgu, zmotno in na dolgi rok škodi podjetjem, sploh pa potrošnikom, delovnim mestom in vsemu gospodarstvu.

 

TFL Glasnik:
Torej je že sam trg najboljši korektor?

Vesna Cukrov:
Javnosti je znan primer večjega kinematografa, ki je bil zaradi odločbe takratnega urada za varstvo konkurence (UVK) prisiljen poslovati z distributerjem (s katerim naj ne bi želel sodelovati), saj naj bi bila njegova uporaba “svobodne gospodarske pobude” zloraba prevladujočega položaja. Realnost je bila seveda takšna, da je mogoče šteti, da je ta kinematograf primarno že zgolj z “bojkotom” tega distributerja verjetno škodoval sam sebi, saj so lahko gledalci (ne upoštevajoč spor, ki je potekal pred UVK, sedanjim AVK) filme distributerja, ki jih ta kinematograf ni predvajal, šli gledat v druge kinematografe. Dejstvo je torej, da je nevidna roka trga najboljši korektor morebitne “nepravilnosti” na trgu.

Pretirano poseganje državnih organov v prosto konkurenco iz razloga, ker dejansko že trg sam in potrošniki sankcionirajo morebitne nepravilnosti, na več primerih pokaže, da poseganje države v prosti trg ne prinaša dodane vrednosti niti za gospodarstvo niti za potrošnike.

 

TFL Glasnik:
Kakšno ločnico bi na tem področju postavili med EU in ZDA?

Vesna Cukrov:
Preostro in pretirano dojemanje konkurenčnega prava in zagotavljanja konkurence v EU škodi Evropi kot celoti. ZDA nas prehitevajo na vseh frontah, sploh po zaposlenosti, investicijah in inovacijah, za kar ni nekega vidnega razloga, razen nemogoče količine birokracije in predpisov, ki v resnici najbolj omejujejo konkurenco v EU.

Nedavno nas je šokirala odločitev Evropske komisije, da mora Apple plačati 13 milijard evrov zaradi izogibanja plačilu davka, čeprav mu Irska sploh ni odredila plačila tega davka in so davščine domena držav članic. Odločitev je bila šokantna zato, ker je bilo ponovno dokazano, v kakšnem navzkrižju interesov so inovacije, prosti trg in Evropska unija s svojo birokratsko ter izrazito avtoritarno naravo dojemanja prostega trga.

Seveda tudi v ZDA obstaja protitrustna zakonodaja. Vendar se je treba zavedati, da obstaja težava pri velikih korporacijah predvsem tam, kjer so te pridobile oziroma obdržale svoj položaj zaradi investicij, dovoljenj, spodbud ali olajšav, ki pa so jim bile dodeljene na diskriminacijski način, na podlagi politične podpore in političnega vpliva. To pa je distinkcija, ki v našem pravu ni jasno opredeljena oziroma se je sploh ne ocenjuje kot odločilno.

Cronystična narava oblasti, kot so denimo poroke med politiko in velikimi korporacijami, je daleč od tega, kar EU prepoznava kot sovražnika trga, sovražnika konkurence, in daleč od potrošnika, ki mu tovrstni ukrepi najbolj škodijo. Korporacije niso prav nikakršen problem, sodelovanje njih in politike je.

Vesna Cukrov

 

TFL Glasnik:
Ali sploh obstaja ekonomska logika za usklajeno ravnanje gospodarskih subjektov oziroma kartelno dogovarjanje?

Vesna Cukrov:
Izpostaviti velja koncept usklajenega ravnanja, po katerem morajo organi poseči, kadar ni dokazov o kartelnem sporazumu. Indic za usklajeno ravnanje so enake cene oziroma dvig cen v nekem obdobju v podobnih nihanjih.

Nobene ekonomske logike ni v ideji, da enake cene predstavljajo izkrivljeno konkurenco. Nasprotno, enake cene so dokaz popolne konkurence; v popolni konkurenci namreč obstaja možnost vstopa na trg vseh subjektov pod enakimi pogoji, to pomeni, da so surovine za izdelavo produkta enako drage za vsakega ponudnika, prav tako stroški izdelave. Ker gre za prosto konkurenco, se ponudniki skonkurirajo med seboj in nižajo cene, da bi obdržali kupce. Najnižje, do kolikor se jim še splača nižati cene, so mejni stroški. Mejni stroški pa so za vse enaki. Enake cene so torej dokaz popolne konkurence, ne izkrivljene. Kartel ni smiseln na modernem prostem trgu tudi iz razloga, ker vedno obstaja možnost vstopa na trg novih ponudnikov. Še zlasti specifičen je trg zbiranja ponudb oziroma javnih naročil, ko ni nobene ekonomske logike za usklajeno ravnanje udeležencev, saj vsa pravila igre kot naročnik diktira zgolj država, ki lahko ne nazadnje tudi zavrne vse ponudbe in z nobenim gospodarskim subjektom sploh ne sklene pogodbe.

 

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete delovanje konkurenčnega prava na področju trga javnih naročil?

Vesna Cukrov:
Na področju javnih naročil pravila igre kot močnejša pogodbena stranka določa zgolj naročnik, torej država. Pogodbene svobode v postopkih oddaje javnih naročil (tako glede samih določil pogodb kot tudi glede postopkov) na strani gospodarskih subjektov ni, saj predpisi s področja javnega naročanja pravico diktiranja vseh pravil podeljujejo zgolj naročnikom. Gospodarski subjekti se lahko pravilom, ki jih določijo naročniki, zgolj prilagodijo in aktivnega, voljnega ravnanja gospodarskih subjektov v postopkih javnih naročil ni. Če sporazum med gospodarskimi subjekti nima za predmet (cilj) omejevanja konkurence, je treba podjetju dokazati posledico in negativne učinke na potrošnike. Predpisi s področja javnega naročanja naročnikom jasno podeljujejo diskrecijsko pravico, da zavrnejo ponudbo, ki presega tržno ceno, ali nasprotujejo pravilom poštene konkurence. Torej do negativne posledice za potrošnike zaradi morebitnih kršitev pravil konkurenčnega prava na področju javnih naročil sploh ne more priti.

 

TFL Glasnik:
O zagotavljanju konkurence ste že v prejšnjem pogovoru za TFL Glasnik in enako v odmevnem intervjuju v Sobotni prilogi Dela poudarili, da na zagotavljanje konkurence med gospodarskimi subjekti v Sloveniji negativno vpliva odsotnost sodnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil.

Vesna Cukrov:
Tako je. Slovenija je edina članica EU s takšno ureditvijo.

Vesna Cukrov

 

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Vesna Cukrov:
Da bi skupaj razmislili in dosegli konsenz o vlogi države v gospodarstvu.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: osebni arhiv Vesne Cukrov

Tema tedna
Neprestane spremembe MSRP in njihovo spremljanje (3. del – MSRP 15)

Simon Kolenc

piše: Simon Kolenc FCCA, CFA, Poslovni biser in Izobraževalna hiša Cilj

V uvodnem prispevku smo govorili, zakaj in na kakšne načine se spreminjajo ter konstantno razvijajo in posodabljajo MSRP. Opozorili smo na dva standarda, ki sta ju sprejela tako Odbor kot tudi EU in bosta stopila v veljavo s 1. januarjem 2018. To sta popolnoma nova standarda (MSRP 9 – Finančni instrumenti, ki bo nadomestil MRS 39, in MSRP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci, ki bo nadomestil MRS 11, MRS 18, SOP-31 ter OPMSRP 13, 15 in 18).

V drugem prispevku smo pogledali bistvene lastnosti MSRP 9, tokrat pa bomo obravnavali bistvene lastnosti standarda MSRP 15 in njegov vpliv na poročanje.

Osnovni namen MSRP 15

Namen prenove je bil določiti okvir pripoznavanja prihodkov z jasnimi pravili in poglobljenimi razkritji. S tem naj bi izboljšali primerljivost prihodkov med družbami v isti panogi in med različnimi panogami. Eno od glavnih meril za pripoznavanje prihodkov ostaja enako kot v MRS 18, in to je prenos tveganj in koristi.

Uporaba

Standard je bil prvotno objavljen v maju 2014, vendar je bil v septembru 2015 prestavljen datum začetka uporabe na 1. januar 2018, kar že nakazuje na težave pri izvajanju standarda, ki ima skupaj z napotki za uporabo in primeri več kakor 300 strani. Tak obseg je bil potreben predvsem zato, ker zamenjuje dva trenutna standarda – MRS 11 in MRS 18 – ter trenutno veljavna pojasnila SOP-31 in OPMSRP 13, 15 in 18.

Standard ne velja v primerih najemnih pogodb (MSRP 16 oziroma MRS 17), zavarovalnih pogodb (MSRP 4), finančnih instrumentov in drugih pravic in obveznosti, povezanih s standardi MSRP 9 (MRS 39), MSRP 10 in 11 ter MRS 27 in 28, ter v primerih nedenarnih menjalnih poslov med podjetji, ki izvajajo enako dejavnost, za olajšanje prodaje kupcem ali potencialnim kupcem.

Model petih korakov

Standard sistematično opredeljuje model petih korakov pri določanju prihodkov. Njihovo izvajanje je pomembno, saj pri številnih primerih ni povsem jasno, katero blago ali storitve se prenašajo in kdaj bodo prenesene ter po kakšni ceni. Primeri so znani v telekomunikacijah (brezplačno pridobljen telefonski aparat ob sklenitvi pogodbe) ali trgovinah (pridobljene bonus točke za uporabo pri prihodnjih nakupih, ali ko ob nakupu petih izdelkov kupec prejme šestega brezplačno).

Korak 1 – opredelitev pogodbe

Pogodba mora izpolnjevati naslednja merila:

  1. pogodbene stranke so jo potrdile in se zavezale k izpolnitvi svojih obvez,
  2. imeti mora komercialno vsebino,
  3. razvidne so pravice vsake pogodbene stranke,
  4. razvidni so plačilni pogoji,
  5. verjetno je, da bo podjetje prejelo nadomestilo v zameno za blago ali storitve.

V nekaterih primerih mora podjetje združiti dve ali več pogodb, ki jih je sklenilo v istem ali skoraj istem času z istim kupcem (ali povezanimi strankami kupca).

Pozoren pa je treba biti tudi pri spremembah pogodb (MSRP 15.18–21). V posameznih primerih je treba spremembo pogodbe obravnavati kot ločeno pogodbo, v nekaterih pa kot spremenjeno osnovno pogodbo.

Korak 2 – identifikacija ločenih izvršitvenih obvez

Izvršitvena obveza je obljuba kupcu zagotoviti blago ali storitve. Podjetje mora identificirati, katere so izvršitvene obveze, ki jih posamezna pogodba obljublja. Kot smo omenili zgoraj, so paketi v telekomunikacijah najboljši primeri, ki vsebujejo več izvršitvenih obvez. Podobno pa so taki primeri, kadar podjetje prodaja blago in sočasno storitve (na primer bela tehnika, katere nakup vključuje montažo in dodatne garancije in/ali servise).

Korak 3 – določanje transakcijske cene

Transakcijska cena je znesek nadomestila, do katerega podjetje pričakuje, da bo upravičeno v zameno za prenos obljubljenega blaga ali storitve kupcu. Ta cena je lahko fiksna, variabilna ali oboje. Standard podaja usmeritve za upoštevanje učinkov variabilnega nadomestila (in omejitev pri njegovih ocenah), nedenarnega nadomestila, sestavine financiranja v pogodbi (za pogodbe, ki predvidevajo plačilo v obdobju, daljšem od 12 mesecev) in obračunavanja morebitnih nadomestil, plačljivih kupcu (na primer točke zvestobe).

Korak 4 - razporeditev cene na izvršitvene obveze

Podjetje vsaki izvršitveni obvezi, ki jo je identificiralo v drugem koraku, določi samostojno prodajno ceno. Kadar samostojnih prodajnih cen ni na voljo, je treba narediti oceno. Za ocenjevanje daje standard na voljo metodo stroškovne vrednosti ločene izvršitvene zaveze plus pribitek ali metodo prilagojene tržne cene. Kot zadnjo možnost pa ponuja metodo preostanka (celotna pogodbena cena, zmanjšana za identificirane samostojne prodajne cene ostalega blaga in storitev iz pogodbe).

Korak 5 - pripoznanje prihodkov, ko je izvršitvena obveza izpolnjena

Prihodek se pripozna, ko podjetje izpolni izvršitveno obvezo, ko nastane obveznost plačila, ko pride do pravnega prenosa lastninske pravice, ko se prenesejo tveganja in koristi s prodajalca na kupca, ko kupec prejme sredstvo. Torej, ko je preneseno obvladovanje.

Do prenosa obvladovanja lahko pride v določenem trenutku ali v določenem obdobju. Prihodki se pripoznajo skozi daljše časovno obdobje, če je izpolnjen eden od naslednjih kriterijev:

  1. kupec sočasno prejema koristi, ko podjetje ta sredstva/koristi proizvaja,
  2. kupec obvladuje sredstvo med nastajanjem ali med povečevanjem vrednosti sredstva,
  3. podjetja ne ustvarja sredstva, ki bi ga lahko uporabilo za druge namene, in ima pravico do plačila do dneva zaključka/prekinitve pogodbe.

Pogodbeni stroški

MSRP 15 loči dve vrsti stroškov, povezanih s pogodbo, in sicer stroške za pridobitev pogodbe in stroške izpolnitve pogodbe.

Stroški za pridobitev pogodbe so dodatni stroški, ki ne bi nastali brez prizadevanj za pridobitev pogodbe (na primer prodajne provizije). Ti stroški se pripoznajo kot sredstvo in se skladno s prihodki razmejujejo (amortizirajo), izjema so pogodbeni stroški, ki bi se amortizirali v 12 mesecih.

Stroški za izpolnitev pogodbe so opredeljeni v skladu z MSRP 15 le, če ne spadajo v sklop drugih standardov (na primer v MRS 2 – Zaloge, MRS 16 – OOS ali MRS 38 – NOS). Takrat pa se lahko usredstvijo le ob izpolnitvi vseh treh kriterijev:

  1. stroški so neposredno povezani s pogodbo ali pričakovano pogodbo, ki jo podjetje lahko natančno opredeli,
  2. stroški ustvarijo ali povečajo vire podjetja, ki se bodo uporabljali pri izpolnjevanju izvršitvenih obvez v prihodnosti, in
  3. pričakuje se, da bodo stroški povrnjeni.

Izvajanje

Za nekatera podjetja bo sprejetje MSRP 15 imelo minimalen vpliv in bodo še naprej pripoznavala prihodke kot doslej. Težave se pričakujejo pri delitvi na pripoznavanje prihodkov v točno določenem trenutku ali v daljšem časovnem obdobju (t. i. »gradbene pogodbe«), pri paketnih prodajah in razdelitvi cene na posamezne izvršitvene obveze, pri razmejevanju stroškov, povezanih s pogodbo, pri obravnavanju poznejših modifikacij pogodb in seveda pri razkrivanju.

Kot smo že omenili, bo uporaba MSRP 15 obvezna od 1. januarja 2018 z retrospektivno uporabo. To pomeni, da bo treba prilagoditi primerjalne podatke, torej na dan 1. januar 2017. Ker pa so zahteve iz MSRP 15 zelo obsežne, standard dovoljuje dve metodi retrospektivnega sprejetja:

1. polna retrospektivna metoda

Po tej metodi je treba uporabiti MSRP 15 v celoti za vsa pretekla obdobja poročanja, z nekaj izjemami.

2. prilagojena retrospektivna metoda

Po tej metodi ostanejo primerjalni podatki enaki poročanim v skladu s prejšnjimi standardi in se pripozna kumulativni učinek MSRP 15 kot enkratni popravek kapitala na začetni datum uporabe.

Strokovni članki
Pilotne sodbe – Strasbourg kot ustavno sodišče?

Jan Zobec

piše: Jan Zobec, vir: M. Damjan, V. Žnidaršič Skubic, B. Koritnik (ur.): Izbrani vidiki ustavnega, civilnega in gospodarskega prava: liber amicorum Lojze Ude, septembra 2016, Pravna fakulteta v Ljubljani in Inštitut za primerjalno pravo.

1.  UVOD

Vstop novih članic v Svet Evrope je pomembno vplival na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP ali Sodišče) – silovito naraščanje pripada in spreminjanje strukture zadev sta zahtevala ukrepanje. ESČP je bilo tako rekoč prisiljeno vzpostaviti institut pilotne sodbe – ki pa v resnici ni nič posebno novega: je samo izpopolnjena in strasbourškemu tribunalu prilagojena razredna tožba, bližnja sorodnica vzorčnega postopka (prim. 279.b člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Vendar drugače kot instituti civilnega postopka (razredne tožbe v ZDA in organizacijske tožbe v kontinentalnem pravu), iz katerih se je razvila, ne omogoča le poprave krivic za nazaj (»plačilo pravičnega zadoščenja«), ampak tudi odstranitev sistemskega ali strukturnega problema, v katerem koreninijo posamezne kršitve. Kadar torej ESČP ugotovi, da gre za sistemsko naravo kršitev, katere posledica je množično vlaganje pritožb, lahko izbere posamezno zadevo, ki najbolj odseva značilnosti vseh preostalih sistemsko (ali strukturno) podobnih (klon-)zadev, ter jo prednostno obravnava, odločanje o preostalih pritožbah pa (praviloma) zadrži. Če ugotovi, da je kršitev pravice posledica sistemske ali strukturne napake v pravni ureditvi, izda pilotno sodbo, s katero ugotovi obstoj sistemskega ali strukturnega problema in v operativnem delu sodbe obsojeni državi pogodbenici naloži, da (praviloma v določenem roku) sprejme retroaktivno

učinkujoče ukrepe za odpravo sistemske napake. Če država ne izpolni naložene obveznosti (izvršitev sodbe nadzira Odbor ministrov Sveta Evrope), Sodišče nadaljuje obravnavanje preostalih kloniranih zadev – v nasprotnem (če spozna, da je država sprejela in zadovoljivo izvedla ukrepe, ki so ji bili naloženi) razglasi pritožbo za nedopustno, ali pa jo izbriše iz seznama zadev.

Prispevek najprej obravnava politično-zgodovinske okoliščine, v katerih se je uveljavila ideja pilotne sodbe ter s tem povezane razloge, ki so ESČP prisilili k temu »odkritju« (»tople vode« – sistemski vzroki kršitev pravic so namreč obstajali že prej; Sodišče si pred njimi tudi ni moglo zatiskati oči, le povedalo je to v bolj blagem in manj ukazovalnem tonu). Razlogi, ki so prisilili k uvedbi instituta pilotne sodbe, so pravzaprav enaki ciljem, ki jih ta institut zasleduje:

  1. obvladovanje pripada zadev in
  2. pomoč državam pri implementaciji konvencijskih pravic ter s tem učinkovitejše varstvo pravic.

V nadaljevanju je prikazan institucionalni razvoj instituta, dejanski (praktičen) potek pilotnega postopka ter nekatera nerešena vprašanja. Prispevek ponudi kratko analizo vpliva pilotne sodbe na razmerje med ESČP in ustavnimi organi obsojene države pogodbenice (predvsem na razmerje z ustavnim sodiščem) ter zgoščen prikaz treh primerov pilotnih sodb zoper Slovenijo. Sklene se z mislimi o dobrih in slabih straneh tega, konvencijsko neurejenega (in s prakso ESČP vsiljenega) instituta.

2. ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE NASTANKA IDEJE O PILOTNI SODBI

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) je bila izvorno zasnovana kot del sistema, ki naj bi Evropo (in svet) varoval pred vsesplošnimi in sistematičnimi kršitvami človekovih pravic, ki so svoj vrh dosegle v zgodovinskem obdobju druge svetovne vojne. Konvencija je torej (tako, kot velja za pravo nasploh) najprej posledica določene (zgodovinske) izkušnje, zaznamovane s surovim preziranjem človekovega dostojanstva. Vendar je EKČP nastala tudi kot obrambni odziv na sistematične kršitve človekovih pravic v totalitarnih režimih evropskih komunističnih držav. Povedano z besedami nekdanjega generalnega pravobranilca Jacobsa, je bila EKČP zamišljena kot zgodnji opozorilni sistem, ki bi države obvaroval pred nevarnostjo zdrsa v totalitarizem. Zgodovinski kontekst geneze EKČP izraža razporeditev varovanih pravic. V 2. do 7. členu so urejene pravice, ki varujejo temeljne pogoje človekovega življenja in svobode, katerih skupna ter ultimativna vrednota je človekovo dostojanstvo v svoji najbolj rudimentarni obliki (kot izkušnja druge svetovne vojne), v nadaljevanju (8. do 11. člen) pa so urejene pravice, katerih kodifikacija je v marsičem posledica hladne vojne in delitve Evrope na demokratični zahod in na totalitarni vzhod.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Izbris zaradi neplačevanja prispevkov

Milka Piljić

piše: Milka Piljić, vir: revija Denar, številka 467/2016

Eden najpomembnejših ukrepov k učinkovitejšemu nadzoru je poenotenje zavarovancev, osnov in zavezancev za plačilo prispevkov. Neplačevanje socialnih prispevkov iz naslova plač je velik problem in država se ga do zdaj ni lotila na primeren in učinkovit način. V nadaljevanju objavljamo odgovora ministrstva za finance in ministrstva za pravosodje na razmišljanje, da bi se pravna oseba zaradi neplačevanja socialnih prispevkov izbrisala iz registra podjetij, oziroma da bi se prepovedalo poslovanja tistim pravnim osebam, ki neredno plačujejo prispevke iz naslova plač.

Odgovor ministrstva za finance

Ministrstvo za finance meni, da bi bile z izbrisom poslovnih subjektov iz poslovnega registra zaradi neplačevanja prispevkov izbrisanim subjektom dane dodatne možnosti za zlorabe in izogibanja na davčnem področju. Izbris ne zagotavlja, da izbrisana oseba ne bo delovala na črno. Izbris predstavlja potencialno možnost za višjo davčno vrzel – neizpolnjevanje davčne obveznosti neregistriranih davčnih zavezancev. Takšen izbris pa bi lahko predstavljal nedopusten poseg v svobodno gospodarsko pobudo, ki uživa ustavno varstvo.

Predvsem pa bi bil predlagani ukrep v škodo zavarovancem – delavcem, saj bi lahko prišlo do situacij, ko le-ti ne bi bili deležni pravic iz sistema socialne varnosti. Upoštevajoč 50. člen Ustave RS (pravica do socialne varnosti) je treba zasledovati takšne rešitve, s katerimi ne bodo prizadete ustavne pravice zavarovancev – delavcev do socialne varnosti. Iz drugega odstavka 50. člena Ustave je razvidno, da so sestavni del teh človekovih pravic obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje, ki jih ureja država in skrbi tudi za njihovo delovanje. Tako si mora država prizadevati za vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal učinkovito uveljavljanje zavarovančevih pravic.

Ministrstvo za finance, vključno s Finančno upravo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: FURS), že leta preučuje možnosti za izboljšanje pobiranja prispevkov za socialno varnost, pripravlja predloge sprememb zakonodaje, ki bi omejili izigravanje zakonodaje in izboljšali učinkovitost pobiranja teh prispevkov. Z namenom večje učinkovitosti pobiranja davkov in prispevkov so bili v zadnjih letih sprejeti določeni ukrepi, ki jih primeroma navajamo: poenostavitev davčnih postopkov, razširitev pooblastil davčnim inšpektorjem, prenova davčnega informacijskega sistema (e-DIS), elektronsko poslovanje davčnih zavezancev, sporazumi in dogovori za izvajanje elektronske izmenjave podatkov med organi (G2G), notranje prerazporeditve in preusmerjanje kadrovskih virov v vsebinski nadzor, vzpostavitev projekta davčnega inšpekcijskega nadzora na področju prispevkov za socialno varnost, katerega cilj je spodbujanje zavezancev za davek k pravilnemu in pravočasnemu obračunavanju in plačevanju prispevkov za socialno varnost, dostop fizične osebe (delojemalca) po sistemu e-davki do podatkov, ki se nanašajo na obvezne prispevke za socialno varnost (s tem se fizični osebi omogoči, da sproti preverja, ali njen delodajalec izpolnjuje svoje obveznosti iz naslova obračunanih in plačanih prispevkov za socialno varnost). Poizvedbo glede obračunanih in plačanih prispevkov lahko fizične osebe, ki nimajo dostopa do e-davkov, vložijo tudi na papirju. FURS mesečno objavlja seznam delodajalcev, ki ne predložijo REK-obrazca za izplačilo plač (20. člen ZDavP-2). Med ukrepe za izboljšanje pobiranja prispevkov za socialno varnost sodi tudi vključitev mobilnih oddelkov v postopke nadzora in reorganizacija, povezana z združitvijo Carinske in Davčne uprave RS v FURS.

Ministrstvo za finance in FURS ugotavljata, da problematike neplačevanja obveznih prispevkov za socialno varnost ni mogoče preprečiti zgolj z izvajanjem nalog FURS, določenih v predpisih iz pristojnosti ministrstva za finance. Obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost ter posledično nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov je kompleksno in zapleteno. V nadzoru je treba najprej ugotoviti, ali so bili dohodki izplačani. Na kompleksnost celotnega sistema obračunavanja, plačevanja in nadzora prispevkov za socialno varnost pa vpliva predvsem zapleten sistem socialnih zavarovanj, ki vsak na svojem področju (tako na področju zdravstvenega kot na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja) določa zavarovance, osnove in zavezance za plačilo prispevkov za socialno varnost. Navedena kompleksnost posledično povzroča večje administrativne obremenitve zavezancev tako pri obračunavanju kot plačevanju dajatev in poročanju o navedenih dajatvah davčnemu organu, davčnemu organu pa povzroča dolgotrajnejši in zahtevnejši nadzor.

Po mnenju ministrstva za finance je eden najpomembnejših ukrepov k racionalizaciji, povečanju transparentnosti in s tem tudi k učinkovitejšemu nadzoru nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost poenotenje zavarovancev, osnov in zavezancev za plačilo prispevkov za socialno varnost v sistemu socialnega zavarovanja. Upoštevajoč navedeno, so za rešitev problema prvenstveno potrebne spremembe na matičnih področjih, to je v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (gre za področja, ki so v pristojnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ministrstva za zdravje).

Po navedbah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zvezi z zavarovalnimi podlagami in zavarovalnimi osnovami že potekajo aktivnosti za njihovo poenotenje, saj je bila na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že v letu 2014 oblikovana posebna delovna skupina za poenotenje skupnih zavarovalnih podlag in zavarovalnih osnov za vsa socialna zavarovanja, ki naj bi v tem okviru delno obravnavala tudi izpostavljeno problematiko. Podrobneje pa bo ta tema obravnavana v okviru priprave bele knjige, ki je v sklepni fazi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Obvezna pojasnila in razkritja k računovodskim izkazom za majhne družbe

revija SIR*IUS

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2016

Problematiko priprave pojasnil in razkritij, prikazanih v prilogi k računovodskim izkazom, je po predhodni uskladitvi z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo in AJPES-om obravnaval Odbor sekcije preizkušenih računovodij in pripravil naslednjo strokovno razlago.

IZHODIŠČE

Družbe in podjetniki, razen podjetnikov, ki so po določbah o obdavčitvi dohodkov iz dejavnosti zakona, ki ureja dohodnino, obdavčeni na podlagi ugotovljenega dobička z upoštevanjem normiranih odhodkov, morajo v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZGD-1 v treh mesecih po koncu koledarskega leta poslati AJPES-u podatke iz letnih poročil o svojem premoženjskem in finančnem poslovanju ter poslovnem izidu za državno statistiko ter druge evidenčne, analitsko-informativne, raziskovalne in davčne namene.

V skladu z drugim odstavkom 69. člena ZGD-1 je za MAJHNE družbe treba poleg podatkov in pojasnil, ki jih mora vsebovati priloga k izkazom po drugih členih osmega poglavja ZGD-1 in po SRS-jih v prilogi k računovodskim izkazom, razkriti tudi podatke od 1. do 10. točke drugega odstavka 69. člena ZGD-1.

Uvod v SRS-je in Okvir SRS-jev ter posamezni SRS-ji, ki urejajo gospodarske kategorije (Standardi I) 2016, določajo, da morajo organizacije, ki niso zavezane reviziji, razkrivati samo zakonsko določene informacije in podatke, preostale organizacije pa morajo izpolniti tudi zahteve po razkrivanju v skladu z zahtevami standardov. Ta razkritja so predpisana za vse pomembne zadeve. Naravo in stopnjo pomembnosti opredeli organizacija v svojih aktih.

Mikrodružbam, ki so kapitalske družbe, po 70.a členu ZGD-1 ni treba izdelati prilog k izkazom, vendar morajo na koncu bilance stanja razkriti informacije iz 4., 5., 6., in 10. točke drugega odstavka 69. člena ZGD-1. Pogoj za to poenostavitev je, da mikrodružba ne vrednoti računovodskih postavk v skladu z načelom poštene vrednosti, ampak v skladu z načelom izvirne vrednosti. Ravno tako zgoraj omenjena poenostavitev ne velja za:

  • mikrodružbe, katerih izključni namen poslovanja so naložbe lastnih sredstev v različne vrednostne papirje, nepremičnine in druga sredstva z izključnim namenom razpršiti naložbena tveganja in svojim delničarjem zagotoviti koristi z rezultati upravljanja njihovih sredstev;
  • mikrodružbe, povezane z družbami iz prejšnje alineje, če je edini namen teh družb pridobiti v celoti vplačane delnice družb iz prejšnje alineje;
  • mikrodružbe, katerih izključni namen je pridobiti deleže v drugih družbah in upravljati te deleže ter jih spremeniti v dobiček, ne da bi se neposredno ali posredno vključili v upravljanje teh družb in brez vpliva na njihove pravice, ki jih imajo kot družbeniki.

Na tej osnovi objavljamo naslednjo strokovno razlago.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Omejitve stečajne mase v postopku osebnega stečaja

Maja Lajevec

piše: Maja Lajevec, vir: revija Odvetnik, št. 5(78)/2016

Zadnja novela Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G) je prinesla nekaj novosti tudi na področju osebnega stečaja. V tem prispevku se bom omejila na spremenjeno določbo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP in druga pravila, ki urejajo omejitve obsega premoženja, ki spada v stečajno maso.

Stečajna masa

Pravila o stečajni masi določa 389. člen ZFPPIPP. Da bo jasno, kje je sprememba, na kratko o njegovi vsebini. Zakon določa, da sestavlja stečajno maso premoženje dolžnika, ki ga ima ob začetku stečajnega postopka, ki ga pridobi med postopkom z unovčenjem stečajne mase, njenim upravljanjem in izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj. Sem sodi tudi premoženje, ki nastane z nadaljnjim poslovanjem stečajnega dolžnika, če v skladu z zakonom lahko z njim nadaljuje (drugi odstavek 224. člena ZFPPIPP), in premoženje, ki ga dolžnik pridobi na podlagi dedovanja ali na drugi podlagi med postopkom osebnega stečaja.

V osebnem stečaju so plača in drugi dolžnikovi prejemki tisti, ki najpogosteje, vendar v mikro zneskih, mesečno polnijo stečajno maso. Zakonske določbe o omejitvi obsega zasega prihodkov zagotavljajo dolžniku tako v izvršbi kot tudi v stečaju socialni minimum, torej znesek, ki dolžniku in tistim, ki jih je dolžan preživljati, omogoči skromno preživetje. Za iz stečajne mase izvzete dolžnikove prejemke in predmete ter za omejitve prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, se v stečaju uporabljajo pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pri predmetih, ki so iz stečajne mase izvzeti, 389. člen ZFPPIPP napotuje na 79. člen ZIZ, pri prejemkih, izvzetih iz stečajne mase, pa na 101. člen ZIZ. V tem delu je ostala ureditev nespremenjena.

Novost novele ZFPPIPP-G je, da napotuje na uporabo pravil ZIZ tudi pri določanju višine omejitve, do katere je v stečaju mogoče seči na dolžnikove denarne prejemke. Po novem se tudi v stečaju uporablja 102. člena ZIZ (3. točka drugega odstavka 389. člena ZFPPIP). Pred omenjeno novelo je ZFPPIPP opisno določal višino omejitve dolžnikovih prejemkov, ki ne spadajo v stečajno maso. Obseg teh omejitev se je razlikoval od tistih, ki jih je določal ZIZ. Novela ZFPPIPP-G je poenotila ta pravila, ki so zdaj enaka v izvršbi in v stečaju.

Poenotenje je precej poenostavilo delo tistih, ki skrbijo za izvrševanje sklepov o izvršbi in sklepov o zasegu v stečaju (banke, delodajalci). Izvršba in stečaj sta dva različna postopka z istim namenom – poplačilo upnika. V izvršbi sredstva za poplačilo izbere upnik, v stečaju se unovči celotno dolžnikovo premoženje. Resnih argumentov za različen obseg zasega dolžnikovih prejemkov v enem ali drugem postopku ni. V prid enotni ureditvi govori tudi dejstvo, da se precej izvršilnih postopkov tik pred prodajo nepremičnin, na dolžnikov predlog spremeni v postopek osebnega stečaja. Iste omejitve istih prejemkov pomenijo preglednost in enostavnejše poslovanje vseh, katerih naloga je izvrševanje sklepov o izvršbi in sklepov o zasegu, ter tistih, ki nadzirajo pravilnost tega izvrševanja.

Sodne prakse iz postopkov osebnega stečaja, ki se ukvarja z vprašanji napak, povezanih z obsegom zasega oziroma omejitvami stečajne mase, ni prav veliko. To je glede na obseg sodne prakse o tej temi v izvršbi, presenetljivo. Razlog je verjetno v različni strukturi postopka, predvsem v razlikah v razmerju med strankami in izvršiteljem oziroma upraviteljem. V stečaju se upniki in dolžniki s svojimi pomisleki najprej obrnejo na upravitelja, šele pozneje na sodišče. V izvršbi take komunikacije med dolžniki, upniki in izvršitelji praviloma ni. V izvršbi se napake povezane z realizacijo sklepov o izvršbi rešujejo z zahtevo za odpravo nepravilnosti, ki jo ureja 52. člen ZIZ. Namenjen je odpravi nepravilnosti, ki jo pri opravi izvršbe stori izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, tudi tisti, ki izvršuje sklep o zasegu. Zaradi enotne ureditve obeh postopkov v delu omejitve in izvzema dolžnikovega premoženja, je obsežnejša sodna praksa pri izvršbi kazalnik, kje se lahko pojavijo težave in kako jih reševati v stečaju. Je pomoč stečajnim upraviteljem, ki so v stečaju prvi naslovniki za ta vprašanja.

Omejitve predmetov, ki spadajo v stečajno maso

Namen stečajnega postopka je unovčenje dolžnikovega premoženja in poplačilo upnikov. Določeno dolžnikovo premično premoženje je iz stečajne mase izvzeto in pri teh omejitvah se ZFPPIPP sklicuje na 79. člen ZIZ, ki določa predmete, izvzete iz izvršbe, torej tiste, ki tudi predmet stečajne mase ne morejo biti.

Na kratko bi te predmete označili kot osebne predmete dolžnika in članov njegovega gospodinjstva. Ker pa je ta pojem precej širok in se razlikuje od dolžnika do dolžnika, je jasno, da jih 79. člen ZIZ ne našteva taksativno. Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali gre za predmet, ki ga dolžnik ali člani njegovega gospodinjstva res nujno potrebujejo za življenje, in na podlagi take presoje odločiti, ali je lahko iz stečajne mase izločen. O tem govori odločba Višjega sodišča v Ljubljani Cst 263/2015 z dne 28. maja 2015. Dolžnik je predlagal, da se iz stečajne mase izloči osebni avto, ki ga je potreboval za prevoz bolnega očeta in mame na zdravniške preglede. Dolžnik je bil invalid III. kategorije in je svoj predlog za izločitev podkrepil z vso razpoložljivo dokumentacijo. Višje sodišče je zaključilo, da so predloženi dokazi relevantni za presojo, ali je avto dolžniku in njegovim družinskim članom nujno potreben in zato lahko izločen iz stečajne mase. Pri tem je opozorilo na nesorazmernost med vrednostjo avta v primeru prodaje (1.000 evrov) in s tem posega v pravico upnikov do poplačila ter posegom v pravico dolžnika in njegovih družinskih članov do lažjega dostopa do nujnih zdravstvenih storitev. Vsaka situacija je specifična in zahteva tehtanje predloženih dokazov ter interesov upnika in dolžnika (enako Cst 594/2016 z dne 14. september 2016 – presoja sodišča ali gre pri predlogu za izločitev za predmet, ki je dolžniku nujno potreben).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.