Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 11. april 2017 / številka 13

Tokratno razmišljanje Zlate Tavčar, direktorice družbe Tax-Fin-Lex, se vrti okoli tipičnega slovenskega karakterja: »Nimam pojma, od kod se je v slovenski karakter prikradla vsa ta navlaka – od zavisti do skromnosti, ponižnosti, nesamozavesti in neželje po uspehu, po stalnem komentiranju drugih dosežkov. Sama nimam nič s tem. Težko prenašam okolja, kjer je to stalnica.«

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek Tanje Kaltnekar iz revije Denar z naslovom Obdavčitev naknadnega vplačila kapitala. Avtorica ugotavlja, da dokler ne bomo dosegli spremembe davčnega predpisa, konkretno Zakona o dohodnini v delu, ki določa način ugotavljanja nabavne vrednosti za določitev davčne osnove za potrebe odmere davka na kapitalski dobiček, velja dvakrat premisliti, ali se splača prodati kapitalski delež v družbi, katerega vrednost odraža tudi vrednost še nevrnjenih naknadnih vplačil kapitala.

S pravnega področja izpostavljamo zelo aktualen članek Vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po novem, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek O nekaterih dilemah načela zaupanja v zemljiško knjigo in o učinkih overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Tujci v davčnih težavah, s finančnega področja pa članek z naslovom Predstavitev primerljivih podatkov pri prvem poročanju po SRS 2016.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Zlata Tavčar: Odločitev. In slovo od Cankarja

Zlata Tavčar

Odločila sem se. Da bom ponosna, da bom samozavestna, da bom uspešna.

Nič skupnega nimam s tem, da bi tarnala in se pritoževala. Še manj s tem, da bi uspešnim zavidala njihov uspeh ali jim ne bi privoščila bogastva. Nasprotno, vsak, ki ga je dosegel na pošten način, je zame največji junak, naj bo to v poslu, umetnosti ali športu.

Nimam pojma, od kod se je v slovenski karakter prikradla vsa ta navlaka – od zavisti do skromnosti, ponižnosti, nesamozavesti in neželje po uspehu, po stalnem komentiranju drugih dosežkov. Sama nimam nič s tem. Težko prenašam okolja, kjer je to stalnica. Večkrat delam male poskuse za različnimi omizji v zelo različnih družbah, a reakcije so precej podobne. Denimo za Melanio Trump sem že v predvolilnem času lani trdila, da sem ponosna, da je Slovenka, in da spoštujem, kar je dosegla, še zlasti z vidika Slovenije. Seveda spoštujem tudi njeno izbiro partnerja, tako kot vsak ima tudi ona pravico do svoje odločitve. Predvsem nima nihče pravice presojati o njeni sreči. Večina zbranih za omizji se je nasmihala in rekla, da kaj pa je ona, brezveze, saj ni nič ipd., da ne dodam še kakšne krepkejše. Na vprašanje, kaj bi bilo, če bi bila iz Hrvaške in kako bi Hrvati ravnali v takem primeru, so vsi v en glas rekli, da, oni bi pa znali, postavili bi jo na vse naslovnice, ponosni bi bili na njo. Tako je že sredi lanskega leta nastal prispevek Hrvaške korenine Melanie Trump, ki govori ravno o tem.

Zakaj ne bi bili malo Hrvata na tak način tudi mi? Sama sem. Verjamem, da nova, v tujini razgledana spremenjena generacija Slovencev šele prihaja. Ponosna sem na vse največje dosežke Slovencev. Na zgodovinsko največje število točk Tine Maze v svetovnem pokalu, ki ga še leta ne bo dosegel nihče, ne moški ne ženske, enako na zgodovinsko število največ točk in rekordno sezono Petra Prevca. Ta dva sta največja, najbolj znana in tu bi bili verjetno celo vsi Slovenci složni. Popolnoma drugače je že pri dvojnem doktorju najprestižnejših svetovnih univerz, ddr. Klemnu Jakliču, s priporočili leve provinience s Harvarda, ki sedaj zastopa pravice na najvišji slovenski sodni instanci in je s svojo mladostjo in izobraženostjo glasnik nove generacije, ki prihaja tudi na ta področja.

Ampak pri Tini Maze nekaj kar ni prav. Je preveč posebna, po mnenju marsikoga celo vzvišena. Še posebno zdaj, ko je uspešna tudi Ilka Štuhec, hitro pade sodba, da je slednja bolj simpatična, skromna ipd. Seveda ne gre dvomiti o izjemnosti obeh, a spet smo pri naših junakih in njihovih karakterjih, s katerimi se Slovenec lahko identificira. Enostavno ne maramo junakov. Ne moremo sprejeti posebnosti vrhunskih ljudi. Vsak genialec je poseben. Zelo poseben. V svojem načinu delovanja in samosvojosti. A vedno je pomebno le eno: rezultat. Ne le v športu, meriti se ga da v dosežkih v gospodarstvu, politiki, umetnosti, zdravstvu, šolstvu in še kje.

In poslovna spretnost, lahko tudi zvitost, če vam je ljubše, predvsem pa pogajanja in daj-dam na vsakem koraku. To je jezik, ki ga ne razumemo najbolje. Ob (nedvomno) pretiranem ukrepu EU o pregledovanju osebnih dokumentov na hrvaško-slovenski meji nam gneča minulega konca tedna v primeru, da ne bo omilitvenih ukrepov, ponuja dve odlični rešitvi. Čakalne dobe so v resnici najbolj moteče za hrvaški turizem, ne toliko za Slovenijo. Morda za maloobmejni promet in vikendaše v Istri, ki jim bodo poletni petkovi popoldnevi postali nočna mora. Če je tako, bi Slovenija lahko svojo pomoč s skupnim nastopom v Bruslju ponudila pod nekaj pogoji. Denimo: če umaknete zahteve za teran, pa poštno znamko z lipicancem, pa da vnaprej podpišete, da nimate nič s potico, potem vam bomo v Bruslju pomagali. Izpademo odlični in še veliko dobimo. Druga rešitev je gospodarska, na videz trivialna: čakajočim v kolonah bi lahko obmejni prebivalci ponujali napitke in zdrave doma pridelane prigrizke ter zaslužili vsaj 3 evre na kombinacijo. Če to pomnožimo s številom prodanih izdelkov, bi se jim zagotovo splačalo.

Zato mi bo vedno zastal korak ob Zdravljici in vznesenost bo prišla na plan, občudovala bom Trubarjev pogum pred petsto leti in mu bom hvaležna, da imamo slovenščino, z veseljem bom gledala rastoče bilance akrapovičev, boskarolov, skaz, češkov in loginov, poleti se bom odpravila k svetovni zmagovalki kuharici Ani Roš v Kobarid in govorila bom samo slovensko. No, v tujini angleško. Odločila sem se za vrhunskost. Za najboljše. Ob tem se počutim popolnoma udobno, nobene lažne skromnosti ne čutim, nikakršnega trpljenja, vse cankarjanske sklodelice kave, ki nas kot silhueta v ozadju spremljajo predolgo, so odšle. In čutim kraljevskost.

Tema tedna
Obdavčitev naknadnega vplačila kapitala

Tanja Kaltnekar

piše: Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar, številka 470/2017

V primeru naknadnega vplačila kapitala bodite previdni pri prodaji deleža. Pojem naknadnega vplačila kapitala je med lastniki družb z omejeno odgovornostjo vedno bolj prepoznaven institut in posledično vedno večkrat tudi uporabljen. V nadaljevanju bom naprej pojasnila, kaj ta pojem pomeni, in kako se postopek naknadnega vplačila kapitala izvede. Sledila bo predstavitev davčnih tveganj ali težav, ki se lahko pojavijo v praksi za tiste družbenike, ki so fizične osebe in svoj delež v družbi prodajo, še preden jim družba povrne naknadno vplačilo kapitala. V tem delu davčni organ izvaja obdavčitev, ki je po mnenju številnih strokovnjakov sporna.

Naknadno vplačilo kapitala

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) omogoča, da družbeniki kapital družbe povečajo s tako imenovanim naknadnim vplačilom kapitala. V 491. členu ZGD-1 je določeno, da družbeniki po ustanovitvi družbe lahko poleg osnovnih vložkov vplačajo tudi naknadna vplačila, če je tako določeno v družbeni pogodbi. Naknadna vplačila so lahko v denarni ali nedenarni obliki. Sklep o naknadnih vplačilih morajo družbeniki sprejeti soglasno. Vplačila družbenikov so sorazmerna z njihovimi poslovnimi deleži. V družbeni pogodbi se lahko določi najvišji znesek naknadnih vplačil.

Pomembno je vedeti, da se z naknadnimi vplačili ne povečuje osnovnega kapitala družbe, osnovnih vložkov in poslovnih deležov. Tudi družbeniki iz tega naslova ne pridobijo dodatnih korporacijskih upravičenj.

Odločitev za naknadno vplačilo kapitala je lahko dobra rešitev v primeru, da si družba ne more privoščiti večje zadolženosti v smislu prejetega posojila lastnika oziroma tretjega, ali pa zgolj potrebuje svež kapital in s tem okrepitev svojega celotnega kapitala. Postopek je namreč mogoče izpeljati hitro, brez formalnih registracij in brez obiska notarja ter posebnih vpisov v sodni register. Prvi pogoj je zgolj ta, da družbena pogodba dovoljuje naknadna vplačila. Če tega v družbeni pogodbi ni, jo je pač potrebno dopolniti. V tem delu se to izvede s pomočjo notarja, kjer se napravi dopolnitev družbene pogodbe.

Naknadno vplačilo kapitala se v poslovnih knjigah, konkretno v bilanci stanja, ne izkazuje kot del osnovnega kapitala. ZGD-1 določa, da se naknadna vplačila kapitala izkazujejo kot del kapitalskih rezerv. Kapitalske rezerve skupaj z zakonskimi rezervami in osnovnim kapitalom tvorijo vezan kapital.

Z naknadnim vplačilom kapitala se torej poveča premoženje družbe, ne pa njen osnovni kapital, zato se ne spreminjajo societetna razmerja med družbeniki.

Seveda se družbeniki lahko vedno odločijo tudi za povečanje osnovnega kapitala družbe, vendar je ta postopek veliko bolj formaliziran, izvede se ga po več korakih, pri čemer na koncu ne gre brez vpisa v sodni register, ki ima za posledico tudi konstitutivne učinke. Pri tem pride lahko tudi do drugačnega oblikovanja razmerij med družbeniki itd.

Vračilo naknadnega vplačila kapitala

Če je vplačilo mogoče izvesti brez nekih formalnosti, ne velja povsem enako tudi za vračilo. Kljub temu je izvedba vračila naknadnega vplačila kapitala še vedno precej enostavnejša od postopka znižanja osnovnega kapitala.

Kadar želi družbenik vračilo sredstev, ki jih je vplačal kot naknadno vplačilo v kapitalske rezerve, je potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 495. člena ZGD-1. Vračilo je mogoče v primeru, če kapitalske rezerve niso namenjene kritju osnovnega kapitala ob izgubi. Če družba posluje pozitivno, načeloma ni ovir za vračilo teh sredstev. Pomembno je, da se vračilo ne opravi prej kot tri mesece od dne, ko je bil sklep o vračilu javno objavljen na predpisan način (po AJPES).

Ker je vračilo vplačanih sredstev družbenika enako znesku njegovega vplačila, v tem delu ne nastane nobena razlika med vplačanim in izplačanim zneskom. Posledično tudi ni davčnih učinkov pri družbeniku fizični osebi. Enako velja tudi v primeru, če je družbenik pravna oseba. Vračilo naknadnega vplačila kapitala je za družbenika brez davčnih posledic, če gre za istega družbenika.

Davčna obravnava naknadnih vplačil ob prodaji deleža

Če vračilo naknadnega vplačila družbenik dobi nazaj, preden odsvoji svoj delež, ni nobenih davčnih težav ali zapletov. Precej drugačna pa je zadnje čase zgodba, če družbenik, ki je fizična oseba, proda delež v družbi, v katero je izvedel tudi naknadno vplačilo kapitala in mu družba tega vplačila še ni vrnila. Razlogi za nevračilo so lahko različni in nimajo nobene vloge pri nadaljnji davčni obravnavni zadeve.

Davčni organ je namreč v letu 2015 zavzel stališče, da družbeniku, ki je odtujil delež v družbi, pri napovedi za odmero kapitalskih dobičkov skladno z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2) kot nabavno vrednost priznava samo vrednost, ki jo je vložil v družbo ob ustanovitvi kot del vplačila osnovnega kapitala, oziroma v primeru nakupa deleža vrednost, ki jo je plačal prodajalcu deleža. Vrednosti, ki jo je družbenik vplačal kot naknadno vplačilo kapitala v družbo, katere delež je odsvojil, davčni organ ne priznava kot del nabavne vrednosti za odtujen kapitalski delež.

Pri tem glede na stališče davčnega organa ni pomembno, da je kupec z nakupom deleža v družbi pridobil tudi vsa upravičenja iz naslova naknadnega vplačila v kapitalske rezerve. Slednje pomeni, da prodajalec od trenutka, ko je prodal svoj delež, ne more od družbe terjati nobenih upravičenj več. V praksi taki družbeniki v kupnino za svoj delež vštejejo tudi vrednost naknadnih vplačil, kar je povsem logično glede na dejstvo, da bo kupec na osnovi pridobljenega deleža od družbe lahko zahteval tudi vračilo naknadnih vplačil kapitala.

Če si pogledamo določbo 98. člena ZDoh-2, je v njej določeno, da se za vrednost kapitala ob pridobitvi šteje nabavna vrednost kapitala. Davčni organ razlaga, da ker se z naknadnim vplačilom v kapital ne povišuje osnovni kapital in ker družbenik ne pridobi novega deleža v kapitalu, se ta vplačila ne morejo vštevati v nabavno vrednost kapitala po določilih ZDoh-2.

Čeprav se z njihovim stališčem ne morem strinjati in na njihovo napačno razlago opozarjajo tudi drugi davčni in pravni strokovnjaki, davčni organ za zdaj vztraja pri svoji razlagi in jo tudi izvaja v praksi. Posledično lahko to pomeni zelo visoko davčno obremenitev osebe, ki je prodala svoj delež v družbi skupaj z naknadnim vplačilom kapitala.

Primer:

  • vložek v osnovni kapital je znašal 10.000 evrov,
  • naknadno vplačilo kapitala 500.000 evrov,
  • dogovorjena kupnina z novim kupcem je 510.000 evrov.

V tem primeru bo prodajalec deleža glede na prakso davčnega organa plačal davek na kapitalski dobiček od razlike med 510.000 evri in 10.000 evri, če zanemarimo normirane stroške. Plačal bo torej davek od osnove 500.000 evrov, čeprav je ravno teh 500.000 evrov vložil kot naknadno vplačilo kapitala v družbo, katere delež je nato odsvojil. Normalno bi bilo, da bi bila davčna osnova za kapitalski dobiček enaka nič, saj je družbenik za svoj delež vložil 10.000 in 500.000 evrov, skupaj 510.000 evrov in za enak znesek nato tudi prodal svoj delež.

Ekonomske in pravne logike v tem primeru za tako obdavčitev zagotovi ni. Davčni organ bi bil dolžan kot del nabavne vrednosti upoštevati tudi izvedeno naknadno vplačilo kapitala. Dejstvo, da s tem vplačilom ni prišlo do povečanja osnovnega kapitala družbenika, za samo obdavčitev, glede na interpretacijo davčnega organa, res ni pomembno.

Določeni zavezanci so v teh primerih že sprožili spor tudi na sodišču. Upravno sodišče je v enem primeru sicer pritrdilo davčnemu organu, vendar upamo, da bo vrhovno sodišče ali morda celo ustavno sodišče zadevo presojalo drugače, uporabilo zdravo kmečko pamet in ekonomsko logiko ter preprečilo nadaljnjo neupravičeno obdavčitev v takih primerih.

Vsem, ki se do razpleta te zgodbe srečate s predstavljeno dilemo, priporočam pošten razmislek, kako se izogniti davčnemu tveganju neupravičene obdavčitve. Določene rešitve v smislu preoblikovanja naknadnega vplačila v osnovni kapital ali sprejetje sklepa o vračilu naknadnega vplačila kapitala pred samo prodajo kapitalskega deleža so mogoče, vendar jih velja izvesti previdno z upoštevanjem vseh predpisanih postopkovnih določb.

ZAKLJUČEK

Dokler ne bomo dosegli spremembe davčnega predpisa, konkretno Zakona o dohodnini v delu, ki določa način ugotavljanja nabavne vrednosti za določitev davčne osnove za potrebe odmere davka na kapitalski dobiček, velja dvakrat premisliti, ali se splača prodati kapitalski delež v družbi, katerega vrednost odraža tudi vrednost še nevrnjenih naknadnih vplačil kapitala. Mogoče nas bo pred spremembo predpisa presenetila še kakšna odločitev sodišča, vendar se nanjo ne gre zanašati, kajti sodni mlini še vedno meljejo počasi, davek pa je treba plačati takoj, saj vemo, da pritožba ne zadrži izvršitve.

Strokovni članki
Vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po novem

Miha Šercer

piše: Miha Šercer, odvetnik v Ljubljani

Pred kratkim je Ustavno sodišče RS objavilo odločitev,[1] s katero je razveljavilo 4. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), po katerem je delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi vročal po pošti s priporočeno pošiljko s povratnico. Kako se torej vroča odpoved po novem?



[1] U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16.3.2017.

Lahko bi odgovorili, da po starem. Zakon v 6. odstavku 88. člena določa, enako kot je to določal prejšnji zakon (ZDR), da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, torej pravila, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Ta v 142. členu določa, da se tista pisanja, ki se morajo stranki vročiti osebno (po ZDR-1 se odpoved pogodbe vroča osebno), vročajo tako, da vročevalec najprej poizkusi z vročitvijo naslovniku (oziroma kateremu od odraslih članov njegovega gospodinjstva) v roke, če to ni mogoče, pa v poštni nabiralnik (oziroma na vratih) pusti obvestilo o tem, kje je pisanje, in 15-dnevni rok v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik v danem roku pisanja ne dvigne, se ta ne vrne pošiljatelju, kot to velja pri vročanju s priporočeno pisemsko pošiljko s povratnico, kar je bila s strani Ustavnega sodišča tudi glavna kritika ureditve ZDR-1, temveč se po poteku roka pisanje pusti v naslovnikovem nabiralniku (če ga nima, pa se vseeno vrne pošiljatelju) in se s tem šteje vročitev za opravljeno (po poteku roka; t.i. fikcija vročitve).

S tem se tudi vrača možnost vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi preko pooblaščenega vročevalca oziroma detektiva, kar do navedene odločitve Ustavnega sodišča ni bilo dopustno, saj je ZDR-1 izrecno določal, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pisemsko pošiljko s povratnico (torej po pošti) in je bila tako uporaba pravil ZPP, ki omogočajo tudi vročanje preko zasebnih vročevalcev, izključena. To je bila velika pomanjkljivost ureditve vročanja po ZDR-1, v tem delu spremenjenega glede na prejšnji zakon, saj je vročanje preko zasebnega vročevalca bistveno učinkovitejše, ker se tako delavci težje izognejo takojšnjemu prevzemu pisanja. Pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj po pošti je bilo mogoče, da je delavec prevzel vabilo na zagovor na pošti šele 15. dan, in enako tudi odpoved, s čemer si je lahko podaljšal delovno razmerje za cel mesec dni.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Tujci v davčnih težavah

Tomaž Kuralt

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar, številka 467/2016

Tuji delavci v Sloveniji imajo nepotrebne težave pri urejanju svojega rezidentskega statusa. Za formalno ureditev rezidentskega statusa v Sloveniji je potrebno pri pristojnem finančnem uradu vložiti vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa z ustreznimi dokazili. Finančni urad na podlagi vloge za ugotavljanje rezidentskega statusa oziroma po uradni dolžnosti presoja izpolnjevanje pogojev za rezidentski status fizičnih oseb in o rezidentskem statusu odloči z odločbo. Postopek je popolnoma enostaven, kljub temu pa imajo tuji delavci v Sloveniji v praksi nerazumljive težave.

Vložitev vloge

Tuji delavci, praviloma gre za nižje kvalificirane delavce, ne poznajo slovenske davčne zakonodaje, zato njihove davčne zadeve običajno ureja delodajalec. Ker pa imata delodajalec in delavec lahko tudi nasproten davčni interes, se lahko zgodi, da delodajalec izkoristi delavčevo zaupanje.

Finančna uprava je na enem izmed svojih uradov v razmaku 20 dni prejela 12 zahtevkov za ugotovitev rezidentskega statusa zaradi odhoda iz Slovenije od zavezancev, zaposlenih pri istem delodajalcu. Vendar se to Finančni upravi ni zdelo nič nenavadnega. Po mojem mnenju pa je bilo indicev za dodatne poizvedbe dovolj:

  • zakaj tolikšno število zahtevkov v tako kratkem obdobju, delodajalec se je ukvarjal z gradbeno dejavnostjo, ki je tvegana v vseh pogledih,
  • vsi delavci so bili zaposleni pri istem delodajalcu,
  • delavci so bili napoteni na delo v tujino.

Finančna uprava je prepričana, da: »Delodajalec ne more odjavljati svojih zaposlenih iz davčnega rezidentstva. To lahko stori le posameznik sam zase in na način, kot je opisan zgoraj, torej z lastno vlogo, ki je lastnoročno podpisana in podkrepljena s prilogami, ki dokazujejo dejansko stanje.«

Dva delavca (zavezanca) sta povedala drugačno zgodbo. Finančna uprava je ugotovila, da sta oba dne 4. marca 2015 vložila vlogi za ugotovitev rezidentskega statusa. Vlogi sta priložila izpolnjen vprašalnik Ugotovitev rezidentskega statusa – odhod iz Republike Slovenije. Finančna uprava trdi, da je bila vsaka vloga za ugotovitev rezidentskega statusa lastnoročno podpisana s strani vlagatelja.

Prvi zavezanec trdi, da vloge za ugotavljanje rezidentskega statusa, na podlagi katere mu je finančna uprava izdala odločbo o nerezidentstvu, ni podal sam, temveč verjetno delodajalec brez njegove vednosti. Zanimivo je tudi, da ni bila poslana na slovenski naslov, kjer ima stalno prebivališče, temveč na naslov v Bosni in Hercegovini.

Drugi zavezanec je razkril delodajalčev dopis, v katerem je pisalo: »Spoštovani sodelavci, naprošamo Vas, da v matičnih državah pridobite potrdilo o rezidentstvu zaradi davčne razvrstitve – klasifikacije, ki ga pridobite na davčnem uradu. Potrdilo potrebujemo zato, da ne bi prišlo do dvojne obdavčitve osebnega dohodka.«

Za delodajalca naj bi bilo ugodno, da so tuji delavci nerezidenti v Sloveniji, saj tako ni potrebno plačati davka ne v Sloveniji ne v tujini. Zavezanec dopušča možnost, da mu je delodajalec med kupom vsakomesečnih papirjev dal v podpis tudi vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa. Ker ima stalno prebivališče v Sloveniji že od leta 2007, je bil začuden, zakaj je prejel vlogo o nerezidentstvu. Pravi šok pa je nastal, ko je prejel informativni izračun dohodnine z izredno visokim doplačilom. Delodajalec je na sestanku pojasnil, da je Finančna uprava naredila napako in da bodo vse uredili, da ne bo potrebno plačati dohodnine.

Finančna uprava je dolžna presoditi verodostojnost podpisa na posamezni vlogi. Če se v posameznem primeru pojavi dvom o verodostojnosti, mora zadevo podrobneje preveriti. Ni nujno, da je vsak lastnoročni podpis na vlogi istoveten podpisu zavezanca, o katerem se začne davčni postopek. Vsakdo, ki je kadarkoli oddajal vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa, ve, da jo lahko podpiše kdorkoli in da finančna uprava verodostojnosti lastnoročnega podpisa ne preverja.

Obrazložitev odločb

Finančna uprava je odločila, da se »zahtevama« obeh zavezancev za spremembo rezidentskega statusa ugodi. Prvi zavezanec je odločbo prejel dne 3. aprila 2015, drugi pa dne 14. aprila 2015.

Obrazložitvi odločb sta si zelo podobni. V uvodu obrazložitve je zapisano, da: »ZDoh-2 v 6. členu določa, da se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev (t. i. rezidenčne vezi) …« Zadnja, 6. točka »je v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni«, je bila na odločbi v odebeljeni pisavi.

V obrazložitvi izreka odločbe za prvega zavezanca je zapisano: »Zavezanec ima v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 15. junija 2012 na naslovu ... Zavezanec je zaposlen pri slovenskem delodajalcu od 3. januarja 2015 dalje kot »detaširani delavec«, torej dela opravlja pretežno v tujini in ne v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je zavezanec predložil potrdilo o rezidentstvu Bosne in Hercegovine – Republika Srbska, področna uprava …, se rezidentski status presoja tudi upoštevaje prelomna pravila iz 4. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Uradni list RS – MP, št. 19/06). Šteje se, da posameznik središče svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino.«

V obrazložitvi izreka odločbe za drugega zavezanca je zapisano: »Zavezanec ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče od 15. junija 2012 na naslovu ... Zavezanec je zaposlen pri slovenskem delodajalcu od 26. januarja 2015 dalje kot »detaširani delavec«, torej dela opravlja pretežno v tujini in ne v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je zavezanec predložil potrdilo o rezidentstvu v Bosni in Hercegovini – Republika Srbska, področna enota …, se rezidentski status presoja tudi upoštevaje prelomna pravila iz 4. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Uradni list RS – MP, št. 19/06). Šteje se, da posameznik središče svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino.«

Finančna uprava je ugotovila: »da je iz uradnih evidenc, ki jih vodi davčni organ oziroma so davčnemu organu dostopne, in iz dokumentacije, ki jo je v postopku ugotavljanja rezidentskega statusa predložil davčni zavezanec, razvidno, da se davčni zavezanec šteje za nerezidenta Republike Slovenije od … dalje, ker kot detaširani delavec ne izpolnjuje pogojev, navedenih v 6. členu Zakona o dohodnini – ZDoh-2«. Prvi zavezanec je bil določen za nerezidenta Slovenije od 3. januarja 2015, drugi pa od 26. januarja 2015. Finančna uprava je dodala še: »Na podlagi navedenih zakonskih določb in predloženih pisnih dokazil davčni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da odloči, kot je navedeno v izreku.«

Finančna uprava je kasneje pojasnila, da »Če gre za t. i. napotene delavce (detaširane delavce), sicer zaposlene pri slovenskem delodajalcu, na delo v tujino za pretežni del leta – kar je lahko razvidno in preverljivo iz pogodbe o zaposlitvi, kriterij dejanske fizične prisotnosti v Sloveniji več kot 183 dni, kljub formalno prijavljenemu stalnemu prebivališču v Sloveniji, praviloma ne more biti izpolnjen.«

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Predstavitev primerljivih podatkov pri prvem poročanju po SRS 2016

revija SIR*IUS

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2017

SRS 2016 urejajo pravila računovodenja za zunanje računovodsko poročanje predvsem za gospodarske družbe, uporabljajo pa jih tudi druge organizacije, samostojni podjetniki posamezniki, zadruge, nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava, društva. Pravna podlaga za poročanje družb in podjetnikov je določena v Zakonu o gospodarskih družbah, za druge organizacije pa v področnih predpisih.

Organizacije, ki so družbe, bodo pri prvem poročanju po SRS 2016 predstavile podatke za primerljivo obdobje brez preračunov, razen tistih, ki se nanašajo na postavke, navedene v drugem odstavku 11. točke B. Okvira Slovenskih računovodskih standardov. Podatke za primerljivo obdobje bodo predstavile v ustreznih postavkah računovodskih izkazov.

Za poslovno leto, ki se začne 1. januarja 2016, bodo računovodske izkaze po SRS 2016 sestavljale tudi organizacije, ki niso družbe. Tudi te bodo v njih ustrezno preračunale in predstavile podatke za primerljivo obdobje.

V praksi se v zvezi s predstavitvijo primerljivih podatkov pojavljajo še vprašanja, katere postavke se preračunavajo, kako se preračunajo in na kašen način se predstavijo.

Na tej osnovi objavljamo naslednjo strokovno razlago.

STROKOVNA RAZLAGA

Pri prvem poročanju po SRS 2016 bodo organizacije pri pripravi primerljivih podatkov za prejšnje leto poleg določb iz 11. točke Prehodnih določb B. Okvira Slovenskih računovodskih standardov 2016 upoštevale tudi v nadaljevanju dana priporočila.

GOSPODARSKE DRUŽBE

Podatki iz izkaza poslovnega izida –primerljivi podatki za prejšnje leto (stolpec 5)

Vpišejo (prepišejo) se zneski iz stolpca 4 iz Podatkov iz izkaza poslovnega izida za prejšnje leto. AJPES bo zagotovil uvoz teh podatkov.

Podatki iz bilance stanja –primerljivi podatki za prejšnje leto (stolpec 5)

Vpišejo (prepišejo) se zneski iz stolpca 4 iz Podatkov iz bilance stanja za prejšnje leto. AJPES bo zagotovil uvoz večine teh podatkov, družbe pa bodo morale nekatere podatke spremeniti, dopolniti oziroma zagotoviti, in sicer:

AOP 016 – Opredmetena osnovna sredstva v gradnji in izdelavi

Znesek iz prejšnjega leta (stolpec 4) se zmanjša za znesek stanja naložbenih nepremičnin v gradnji, ki se je pri prehodu v SRS 2016 prenesel na AOP 018 – Naložbene nepremičnine v gradnji oziroma izdelavi.

AOP 018 – Naložbene nepremičnine

Znesek iz prejšnjega leta (stolpec 4) se poveča za znesek, prenesen iz AOP 016 – Opredmetena osnovna sredstva v gradnji in izdelavi.

AOP 067 – Revalorizacijske rezerve

Vpiše se del zneska iz AOP 067 – Presežek iz prevrednotenja, ki se nanaša na opredmetena osnovna sredstva.

AOP 301 – Rezerve, nastale zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti

Vpiše se drugi del zneska iz AOP 067 – Presežek iz prevrednotenja, ki ostane po vpisu zneska v AOP 067.

Seštevek zneskov v AOP 067 in AOP 301 (stolpec 5 tekočega leta) je enak znesku iz AOP 067 (stolpec 4 prejšnjega leta).

Podatki iz izkaza bilančnega dobička/izgube – primerljivi podatki za prejšnje leto (stolpec 5)

Vpišejo (prepišejo) se zneski iz stolpca 4 iz Podatkov iz izkaza bilančnega dobička/izgube za prejšnje leto. AJPES bo zagotovil uvoz teh podatkov, družbe pa bodo morale na novo zagotoviti podatek:

AOP 302 – Dolgoročno odloženi stroški razvijanja na bilančni presečni dan

Vpiše se znesek iz konta 002 – Odloženi stroški razvijanja na bilančni presečni dan prejšnjega leta.

Posledično se spremeni znesek v AOP 215 – Bilančni dobiček ali AOP 216 – Bilančna izguba.

ZADRUGE

Podatki iz izkaza poslovnega izida – primerljivi podatki za prejšnje leto (stolpec 5)

Vpišejo (prepišejo) se zneski iz stolpca 4 iz Podatkov iz izkaza poslovnega izida za prejšnje leto. AJPES bo zagotovil uvoz teh podatkov.

Podatki iz bilance stanja – primerljivi podatki za prejšnje leto (stolpec 5)

Vpišejo (prepišejo) se zneski iz ustrezne vrstice stolpca 4 iz Podatkov iz bilance stanja za prejšnje leto. AJPES bo zagotovil uvoz večine teh podatkov, zadruge pa bodo morale nekatere podatke spremeniti, dopolniti oziroma zagotoviti, in sicer:

AOP 015 – Biološka sredstva

Vpiše se seštevek zneskov iz AOP 017 – Gozdovi, AOP 018 – Večletni nasadi in AOP 019 – Osnovna čreda.

AOP 016 – Opredmetena osnovna sredstva v gradnji in izdelavi

Znesek iz prejšnjega leta (stolpec 4) se zmanjša za znesek stanja naložbenih nepremičnin v gradnji, ki se je pri prehodu v SRS 2016 prenesel na AOP 018 – Naložbene nepremičnine v gradnji oziroma izdelavi.

AOP 018 – Naložbene nepremičnine

Znesek iz prejšnjega leta (stolpec 4) se poveča za znesek, prenesen iz AOP 016 – Opredmetena osnovna sredstva v gradnji in izdelavi.

AOP 067 – Revalorizacijske rezerve

Vpiše se del zneska iz AOP 068 – Presežek iz prevrednotenja, ki se nanaša na opredmetena osnovna sredstva.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

O nekaterih dilemah načela zaupanja v zemljiško knjigo in o učinkih overjenega zemljiškoknjižnega dovolila

Iztok Ščernajvič

piše: Iztok Ščernjavič, vir: revija Odvetnik, številka 2(80)/2017

Začel bom z mislijo enega izmed vrhovnih sodnikov, ki je na seji, na kateri sem bil prisoten kot strokovni sodelavec, učinek novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) na prakso pospremil s komentarjem, da stranke zdaj dejansko hodijo po minskem polju in lahko zgolj upajo, da ne bodo stopile na mino. Menim, da primerjava s hojo po minskem polju ustrezno opisuje tudi negotovost, s katero se mora soočiti posameznik, ko krmari skozi številne predpise, ki večkrat prepodrobno urejajo naša življenja. Zaradi pretirane želje po regulaciji je pravni sistem postal nepregleden in neobvladljiv.

V želji, da bi zagotovili večjo pravno varnost, je prišlo do očitnega paradoksa, saj je ravno vse večje število predpisov tisto, ki povzroča stanje pravne negotovosti. K pravni negotovosti pripomore tudi spreminjanje zakonodaje, ki je pogosto rezultat nedomišljenih in prehitro sprejetih sprememb. Če k temu dodamo še obsežne zbirke (nad)nacionalnih sodnih odločb, ki so ključne za uporabo prava v konkretnih primerih, je jasno, da se uporabnik prava pogosto znajde pred težko, včasih celo nemogočo nalogo.

Pravno področje, ki je (vsaj zaenkrat) imuno za večje spremembe, je področje stvarnega prava. Od leta 2003, ko je začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ), to področje namreč ni doživelo večjih sprememb. Tako so k razvoju stvarnega prava odločilno pripomogla sodišča in teorija. Zlasti slednja je po mojem mnenju gonilna sila sprememb, ki se dogajajo na tem pravnem področju. Novejša teorija ima tako na primer zasluge za to, da se je v sodni praksi uveljavilo (zdaj že ustaljeno) stališče, ki nedvomno pomeni korak v pravo smer, to je, da je treba v določenih položajih imetnika overjenega zemljiškoknjižnega dovolila varovati že pred vknjižbo. Teorija je bila na področju stvarnega prava aktivna tudi v zadnjem letu. Predstavljenih je bilo več stališč, ki se nanašajo na nekatere ključne institute stvarnega prava in odločilno vplivajo tudi na reševanje konkretnih situacij. Ravno zato bi morala biti ta stališča deležna kritičnega premisleka, vendar odziva vse do danes še ni bilo.

V prispevku se osredotočam na nekatere ključne dileme, ki se pojavljajo v zvezi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in v zvezi s položajem, ko je izstavljeno overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Hkrati se kritično opredeljujem do stališč, ki jih je v zvezi s temi dilemami mogoče zaslediti v novejši teoriji.

O pravni naravi načela zaupanja v zemljiško knjigo

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je brez dvoma temeljno načelo stvarnega prava na področju nepremičnin. Bistvo tega načela je zajeto v 10. členu SPZ in v prvem odstavku 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določata, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic, ter v drugem odstavku 8. člena ZZK-1, ki določa, da tisti, ki izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.

Ni sporno, da se v primeru učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo škodljiva posledica kaže kot izguba lastninske pravice osebe, ki ni poskrbela za njen vpis v zemljiško knjigo. Vendar v citiranih zakonskih določbah škodljiva posledica ni opredeljena. Ta je konkretizirana v tretjem odstavku 244. člena ZZK-1, ki določa, da izbrisne tožbe ni mogoče vložiti zoper dobroverno osebo. Dejstvo, da iz zemljiške knjige ni mogoče izbrisati dobroverne osebe, namreč pomeni, da je resnični lastnik svojo lastninsko pravico na nepremičnini dokončno izgubil.

Ker se torej učinek načela zaupanja v zemljiško knjigo z vidika resničnega lastnika kaže v izgubi lastninske pravice na nepremičnini, predstavlja to načelo v svojem jedru poseg v premoženjsko sfero resničnega (pravega) lastnika, varovano v okviru pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

Posegi v človekove pravice so dopustni le, če so v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim od načel pravne države (2. člen Ustave). Kot izhaja iz citiranih zakonskih določb, je zakonodajalec presodil, da je poseg v premoženjsko sfero resničnega lastnika legitimen, če se z njim varuje varnost pravnega prometa, kar je gotovo v javnem interesu. Pri tem se postavlja vprašanje, ali za tovrsten poseg v premoženjsko sfero imetnika pravice zadošča že dobra vera tretjega, ali pa mora biti izpolnjen še kak drug pogoj. Če izhajamo zgolj iz 10. člena SPZ in prvega odstavka 8. člena ZZK-1, se zdi, da za poseg v premoženjsko sfero zadošča že pošteno ravnanje tretjega. Če pa upoštevamo tudi drugi odstavek 8. člena ZZK-1, lahko sklenemo, da mora biti za učinkovanje načela zaupanja v zemljiško knjigo izpolnjen še dodatni pogoj, in sicer malomarnost (neskrbnost) resničnega lastnika, ki ni poskrbel za ustrezno publiciteto svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi. Da za učinkovanje načela zaupanja ne zadošča zgolj pošteno ravnanje pridobitelja, temveč mora obstajati tudi neskrbno ravnanje imetnika pravice, izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2011 z dne 22. novembra 2012.

Ob takšnem vrednostnem izhodišču načela zaupanja v zemljiško knjigo ni mogoče uporabiti v vseh tistih primerih, ko je do neskladja med zemljiškoknjižnim in resničnim lastninskim stanjem prišlo zaradi ravnanja države. Takšen primer je nedvomno Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), s katerim je, kot se je slikovito izrazil dr. Lojze Ude, zakonodajalec udaril z macolo po urnem mehanizmu. Ta zakon je z ex lege pretvorbo pravice uporabe v lastninsko pravico povzročil ogromno težav, ki se kažejo še danes, zlasti v primeru funkcionalnih zemljišč. Tudi s tega vidika je zato ustrezno, da je Vrhovno sodišče v zadevah, povezanih z lastninjenjem, z restriktivnejšo razlago pogoja dobre vere omejilo sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se tako po mojem mnenju kaže predvsem kot v zakon prelita zakonodajalčeva razrešitev ustavnopravne dileme, ali je zaradi varstva pravnega prometa dopustno poseči v lastninsko pravico in pod kakšnimi pogoji.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.